Slovo od Mojce Senčar

Njena energija je bila nalezljiva. Če ne bi vedel, kako strašno bolna je, ne bi nikoli uganil. Na vsako povabilo na pogovor pristane, mi je takrat povedala. Nikoli je ni zanimalo, za kateri časopis gre, za kakšno naklado, kdo bo ali pa ne bo bral. Njeno sporočilo je bilo tako pomembno, da je izkoristila vsako ponujeno roko, ki je lahko postala kanal za to, kar je morala povedati.

Da, morala. Ko je zbolela za rakom, ji je grozovita izkušnja nagnala strah v kosti. Še bolj grozno je bilo, ko se je rak po 33 letih vrnil v veliko bolj agresivni obliki. Takrat se je odločila vse svoje življenje posvetiti ozaveščanju o raku na dojki in predvsem tem, da diagnoza ne pomeni konca. Rak postane del življenja, a ne vse življenje. Tudi v svojem življenju je vztrajala pri tem in živela tako, da je kemoterapije in vse tegobe raka vključila v svoj urnik, ne obratno. Poznala je svoje omejitve, vedela, kaj mora narediti za to, da se najbolje počuti in ohranja zdravje, vendar ni dovolila, da bi ji rak ukazoval.

Obdržala je dostojanstvo, moč, odločenost in prepričanje, da je pomembno dobro življenje, ne dolgo. Njena zasebna telefonska številka je bila ves čas objavljena na spletni strani društva Europa Donna, da jo je lahko poklical vsak, ki je potreboval kakršenkoli nasvet, pa naj je šlo za strokovno plat ali osebni vidik.

»Vsak med nami kdaj išče le ramo, na katero bi se naslonil,« je skomignila. Ona je svojo ponujala ves čas in vsakemu, ki jo je potreboval, ter živela življenje v skladu s svojim sporočilom, za katero se je vse do konca ves čas zdelo, da ima eno samo gorivo: Živeti vsak dan. Živeti dobro. Živeti lepo. In nikoli obupati. »Dan, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen,« je poudarila. Zbogom, Mojca. Hvala za vse.