LOVKE

Razkritje slovenskega voditelja: Bil sem odvisen

Objavljeno 28. maj 2019 18.48 | Posodobljeno 28. maj 2019 21.51 | Piše: Danica Lovenjak

Težko bi z eno besedo opisali Jureta Godlerja, saj je vsestranski. V prvi vrsti je televizijski voditelj, a je prav tako skladatelj in pisec, ki je pred kratkim izdal knjigo s pomenljivim naslovom. Na najino srečanje je prišel kot vedno klasično urejen, s pridihom angleške ležernosti. Na Nebotičnik sva šla, saj mu je tam všeč predvsem razgled.

Ljubitelj škotskih viskijev si tokrat naroči vino. »Diši po poletju,« pove zamišljeno ob prvem požirku. V nadaljevanju pa razkrije, da mu je všeč poletje, a nikakor ne nad 30 stopinj Celzija. »Da bi ležal na plaži in bral knjigo ... To nisem jaz.«

Marsikdo pa bo letos na plaži prebral njegovo sveže izdano knjigo Predsednikova norost ali Predsednik republike je nor. »Mislim, da je knjiga res primerna za plažno branje. Zelo ljudska je, nič težkega za razumeti. Gre za dramsko besedilo.« Tragikomedija v dveh dejanjih je njegov drugi literarni podvig, ki ga je izdal.

»Veliko britanskih dram opisuje nore vladarje, ki so jih imeli. Pri nas pa nobena. In sem si rekel, da je treba zapolniti to vrzel. Zato sem si pripravil morebitni scenarij, kaj bi se zgodilo, če bi se našemu do konca zmešalo,« se nasmeji. »Ni nobene podobnosti z aktualnim predsednikom, saj je temu v knjigi ime Božo Lampreht. To je v celoti fiktivno delo.«

Ob vprašanju, ali je med pisanjem vendarle pomislil na našega predsednika, se najprej nasmeji, potem pa z odločnim glasom odvrne: »Ne,« nato pa se spet nasmehne. Ko mi napiše posvetilo v knjigo, še razkrije: »Kar ponosen sem nanjo. Je izmišljeno delo, ki je namenjeno temu, da nas nasmeji pa tu in tam nastavi zrcalo ter zastavi kakšno vprašanje. Eno izmed njih je, kaj bi takrat res bilo s Slovenijo. Drugo izmed vprašanj, ki jih postavlja, pa je, kdo je tukaj sploh zdrav. Če že jaz nisem,« se pomenljivo nasmehne. Ko ga vprašam, ali mu dejansko kdo reče, da je nor, se pošali: »Dekleta mi zmeraj rečejo: 'Pa ti si nor!'« Potem pa z resnim tonom doda: »Ja, mi je že kdaj kdo rekel, da sem nor. Ker sem ognjevit človek.«

V politiki se ne vidi

Med občudovanjem pogleda na lepo Ljubljano umetniškega Jureta podrezam, kako v predsedniški funkciji vidi sebe. Nekoliko se zasanja, a hitro razloži: »Postal sem, sploh zadnjih nekaj let, iskren do sebe v smislu, da v življenju ne bi šel več delat, pa sem to velikokrat storil, nekaj, za kar nisem kvalificiran.

image
Zapriseženemu golfistu se je pred leti prikupil tudi tek. Odkar teče, nikdar več ne zboli.

Ko sem začenjal na RTV Slovenija, sem v eni izmed oddaj veliko pel. Jaz nisem pevec. Zdaj ne bom več pel. Potem sem igralsko sodeloval pri kakšni resni stvari, pa sem videl, da to nisem jaz, saj imam amatersko znanje. Veliko sem delal v gledališču, učil sem se od odličnih ljudi, ne morem pa reči, da bi šel zdaj kot igralec delat neko vlogo, ki bi jo lahko tisoč igralcev odigralo bolje. Še ena izmed teh stvari pa je politika.

Na tem področju ne bi mogel ničesar ponuditi oziroma izboljšati, ker imam občutek, da sem človek, ki pač ni nadarjen za te stvari. Če bi šel v politiko samo zaradi denarja, bi bilo to nepošteno, prvič do sebe, drugič pa do ljudi, ki bi me izvolili. Tako da v politiki se res ne vidim. Nikoli se nisem. Precej se spoznam nanjo, ampak toliko sem pošten do sebe, da se ne spuščam v nekaj, v čemer res ne bi mogel blesteti oziroma pomagati ljudem. To je moj pogled.«
image
Eden izmed njegovih hobijev je študij klasične moške mode, saj ne mara novodobnih eksperimentov.

Kljub temu pa njegovo oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem na Planet TV zelo zaznamuje politika. »Res jo spremljam, odkar imam to oddajo, vendar to ni poglobljeno znanje, ki bi lahko služilo kot družbena kritika, ampak je samo komična predstavitev, nekaj, kar se zgodi na prijazen način. To je naše področje. Je pa res, da se včasih zgodi kaj, da je treba zavzeti neko stališče in pokomentirati. Ampak to so redki primeri. Nazadnje je bila ena izmed takih tem begunska kriza, pri kateri se za trenutek nismo več hecali, ampak smo na resen način pokomentirali, kaj se dogaja in kam to lahko pelje.«

Z Jonasom nista tekmeca

Pogovor nanese na to, da ima njegov prijatelj Jonas Žnidaršič podobno oddajo na RTV Slovenija. O tem, ali sta zdaj tekmeca, pa simpatičen voditelj pove: »Kakšna tekmeca?! Jonas bo star 60, jaz sem 35,« se nasmeji. »Prosim, kakšna tekmeca?! Mlad žrebec, on pa je korak stran od bergel,« se še pošali.

»Konkurenca je zmeraj fajn, ker se potem vsi, ki so udeleženi v neki zgodbi, bolj trudijo. Mi smo se vedno trudili, ampak ko smo dobili konkurenco, smo se začeli še bolj. Vsaka stvar terja določeno število ur, vaj in mi imamo za seboj čez sto oddaj. Človek se v tem času marsikaj nauči, in ko eno stvar spravi do popolnosti, se potem samo še trudi ohranjati ta nivo. Upam si trditi, da smo zdaj na položaju, da pri nas res vse 'štima'. Zelo zadovoljni smo z oddajami.«

Zadovoljen pa je tudi z življenjem v Sloveniji, pa čeprav mu je Anglija zelo blizu, tudi sodeč po obnašanju in oblačenju. »Večkrat sem si predstavljal, da bi tam živel, ampak gre za korenite odločitve, ki so povezane s številnimi faktorji. Če imaš nekje ustaljen način življenja, delo in projekte, jih je treba speljati, in to je trenutno v Sloveniji. Teh projektov je vedno več, tako da nisem nikoli videl razloga, da bi razmišljal o selitvi. Zelo rad pa obiščem Anglijo.« Nakar še pripomni: »Te korenite odločitve v življenju se večkrat zgodijo tako, da eno mesto nekoga pokliče, ne pa da se človek odloči.«

»Da bi ležal na plaži in bral knjigo ... To nisem jaz.«

Svoj prosti čas pa najraje izkoristi za igranje golfa. »Nor sem na golf! Res mi je všeč.« Ob tem hitro pristavi: »Pa tečem, 10 kilometrov, kakšnih štirikrat na teden. Moram, ker se preprosto moram spotiti. Zadnji dve leti, odkar tečem, nisem bil niti enkrat bolan. Včasih sem ves čas bolehal, bil prehlajen, imel gripo, zdaj pa nič.« Ko se spomni na golf, še zamišljeno pove: »Tisto pa mi tako paše ... Ne vem, kaj mi še tako paše kot golf. No ja ...« se nasmehne in spije preostanek vina. Brez pametnega telefona
Dve leti nazaj se je multitalent Jure preselil na podeželje, v Posavje.

»Kar 20 let sem bil v Ljubljani in zdi se mi, da ti začne Ljubljana po določenem času malo najedati, sploh če nikoli nisi bil mestni človek. Veliko raje imam, da se zbudim na vasi, grem teč po gozdu, da delam brez kakšnih prevelikih opravkov v mestu. Od nekdaj sem bil podeželski človek. Rad imam tudi mesto, ampak ga doziram. Zdaj mi paše ta razgled na Nebotičniku, jutri pa ne bi bilo več tako.« Ob razgledovanju še doda: »Saj sem veliko v Ljubljani, ampak ne vsak dan. Ne delam nič takšnega, kar bi zahtevalo, da bi bil čisto vsak dan tukaj. Zato sem se tudi odločil za premik.«

»Kakšna tekmeca?! Jonas bo 60 star, jaz sem 35!«

Velik premik pa je naredil tudi na socialnem področju, saj ga najdemo samo še na instagramu in twitterju. »Pa še to uporabljam bolj kot ne za promocijo oddaje ali knjige. Pred nekaj leti sem opazil, da sem bil odvisen od socialnih mrež, samega pametnega telefona. Kap me je zadela, ko sem videl porabo aplikacije, šest ur na dan sem namreč uporabljal instagram. Pa sem se odločil, da je tega dovolj in vrgel stran pametni telefon. Zdaj pa imam stari model mobilnika, in to samo za nujne primere, saj je večino časa izklopljen.«

Pokaže mi svoj že skoraj arhivski telefon, pri tem pa opazim, da ima že nekaj sivih las, in pripomnim, da postaja šarmanten. »Ne, to ni šarmantnost, ampak preprosto starost,« pove v smehu in razkrije, da se s tem ne obremenjuje. Vedno pa je rad urejen, zato ga po navadi vidimo v srajci s kravato. »Eden izmed mojih hobijev je študij klasične moške mode. Ne maram novodobnih eksperimentov.«
»Dekleta mi zmeraj rečejo: Pa ti si nor!«


Ko se pogovoriva o aktualni modi, pa razloži svoj pogled: »Danes, namesto da bi bili ljudje ustvarjalni znotraj starih pravil, raje stara pravila vržejo skozi okno in se spomnijo novih. Moč starih pravil je ravno v tem, da so se tako dolgo obdržala. Če se danes spomniš nekih novih pravil z ničle, je velika verjetnost, da boš udaril mimo oziroma da bo to nekaj kratkotrajnega v življenju.« Ob koncu mi le še reče, da se tega drži povsod, češ da je klasik.
Deli s prijatelji