MILENA ZUPANČIČ

»Šimfanje je postalo imidž«

Objavljeno 10. avgust 2018 10.24 | Posodobljeno 10. avgust 2018 10.17 | Piše: Danica Lovenjak
Kljub lepim spominom ne hrepeni po mladosti, ki jo je imela kot Presečnikova Meta.
»Malo imam narobe obrnjen svet. Veliko boljše delujem ponoči,« pove Zupančičeva, ki spi le tri ure na noč.
»Mož in žena, mož in žena ...« so besede, ki jih je Milena Župančič kot Presečnikova Meta leta 1973 drhteče izgovorila v filmu Cvetje v jeseni in se v srce slehernega Slovenca zapisala kot največja zvezda slovenskega filma. Prejela je najprestižnejša gledališka in filmska odlikovanja, tudi Prešernovo nagrado za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture.

A kljub vsemu ostaja skromna kot Meta in ji je vedno neprijetno po koncu predstave: »Ne maram se klanjati in razkazovati, ker to nima zveze s tem, kar delam,« mi med drugim zaupa, ko jo obiščem v njenem stanovanju v središču Ljubljane. Kar nekaj časa sva se dogovarjali za srečanje, saj je izredno zasedena upokojenka. Prvakinja ansambla ljubljanske Drame je odigrala več kot 120 gledaliških vlog, posnela več kot 30 filmov in 10 televizijskih nadaljevank. Leta ji ne morejo priti do živega, čeprav potoži nad njimi, ko si prižge cigareto. »Žal mi je, da tudi če bi živela 100 let, ne bi mogla doživeti in urediti vsega, kar si želim, ker bi mi zmanjkalo časa.« O tem, kaj bi res rada, pa pove: »O, marsikaj. Veliko sveta sem videla, ampak še zmeraj ga je veliko ostalo, ker ga je žal nemogoče strpati v ta čas. Marsikaj je še za prebrati, ampak še vedno ni časa. Pa še kaj. Ne bom povedala vsega,« se nasmehne ob tem. Veliko pa je o sebi izdala v biografiji Kot bi Luna padla na Zemljo, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal Tadej Golob.

»Še vedno je bolje biti star kot mlad umreti.«

»Vsak, ki je prebral knjigo, je rekel, da ima občutek, kot da sedim z njim za mizo in se pogovarjam.« A Milena ni prav nič sentimentalna. »Za vse je potreben določen čas. Človek bi seveda marsikaj v življenju naredil drugače, s pametjo, ki jo dobiš z leti. Ampak tega ne moreš slutiti. Vsaka stvar je za nekaj dobra.« Od snemanja znamenitega filma Cvetje v jeseni je minilo skoraj pol stoletja, a je še vedno zelo priljubljen. »Ko hodim okrog, še zmeraj čakajo Presečnikovo Meto, ki je bila pred 45 leti,« se zasmeji. »To je postal mit, lahko bi se reklo ‘narodovo blago’. Zelo grdo bi bilo, če bi rekla, da mi gre to na živce. Malo igralcev ima to srečo, da film ostane res tako večen.« Ko jo povprašam, ali si je ogledala tudi slovenski muzikal Cvetje v jeseni, vzhičeno pove: »Ne enkrat, trikrat! Enkrat so me povabili na vajo in nato na premiero. Bila sem ‘fer’ in šla pogledat še drugo zasedbo. Dobro so to naredili.« Kljub lepim spominom vendarle ne hrepeni po mladosti, ki jo je imela kot Presečnikova Meta, le žal ji je za številna druženja, ki jih je z leti manj, čeprav pravi: »Z leti se ti ne da z vsemi družiti. Ko si rečeš: teh pet nedelj, kar jih še imam, je pa škoda izgubljati v dolgočasni družbi.« Pripomnim, da to zveni zelo pesimistično, a Milena odvrne: »To so dejstva. Še zmeraj je bolje biti star kot pa mlad umreti.«

image
»Malo imam narobe obrnjen svet. Veliko boljše delujem ponoči,« pove Zupančičeva, ki spi le tri ure na noč.

Z nekdanjim možem prijatelja do konca življenja

Med pogovorom z legendarno igralko obudiva spomin na njenega preminulega soseda, režiserja Tomaža Pandurja. »Vsekakor je bil premlad! Za to sem izvedela na festivalu v Šabcu, kjer sem bila predsednica žirije. Nisem mogla verjeti. Tik, preden sem šla, sva se pogovarjala. Niti v sanjah si ne bi mislila, da se lahko zgodi kaj takšnega.« Ko ugotavljava, da je v zadnjem času veliko prezgodnjih smrti, Milena pove: »Saj smrt je vedno strašna. Tudi če pride pozneje. So ljudje, ki so lahko zelo mladi ali zelo stari, ampak vedno jih boš pogrešal, vedno ti bo žal zanje. Popolnoma nerazumljivo mi je bilo za ljubega Jerneja Šugmana, ampak mi je bilo tudi za ljubo Štefko Drolc, čeprav je imela 92 let.«

»Ljudi ne smemo prevzgajati. Zakaj ga pa vzameš? Da ga boš prevzgajal ali ker ti je všeč tak, kot je?«

Klub temu da je v pokoju, si ne predstavlja življenja brez igranja. »Nisem ženska, ki bi se lahko usedla pred televizor in buljila vse trapaste nadaljevanke od a do ž. Ne da bi hlepela po igranju, saj sem se naigrala več kot dovolj. Ampak vendarle to ohranja neko drugo kondicijo, predvsem ti možgani ves čas delajo. Da ne otopiš. In na koncu čisto prozaična zadeva: človek, ko gre enkrat v pokoj, mora, če ima le priložnost, tudi delati, da gre lahko iz meseca v mesec.« Z eno od zadnjih gledaliških predstav Boris, Milena, Radko tudi ruši tabuje. »Če ljudje pri 70 letih nimajo več erotičnih doživetij, ne poznajo več zaljubljenosti, ljubosumja ... To je v predstavi ponazorjeno na komičen način. Luštno je bilo igrati, ker so ljudje tako neskončno uživali.« V njej igra skupaj z Borisom Cavazzo in Radkom Poličem. »Mislim, da je sijajen igralec. Velikokrat skupaj delamo. Tistih nekaj let, ko sva bila poročena, sva bila poročena, zdaj pa sva prijatelja do konca življenja,« pove le najlepše o svojem nekdanjem možu, saj se ji zdi pomembno ostati v prijateljskem odnosu tudi po ločitvi. »Strašno mi je žal, da se nekateri po razhodu celo sovražijo. Če si si nekoga izbral in bil določeno obdobje z njim, je najbrž nekaj vrednosti vendarle imel. Ne moreš potem vsega spremeniti v sovraštvo. Tega nikakor ne razumem.«

image
Milena Zupančič 


»Ko hodim okrog, še zmeraj čakajo Presečnikovo Meto, ki je bila pred 45 leti.«

Po tri ure spanca ji zadostuje

Njen partner, režiser Dušan Jovanović, mi je enkrat v pogovoru zaupal, da ga je Milena prevzgojila. In ko ji to omenim, me nekoliko presenečeno pogleda. »Oh ja, mogoče si on to misli, če sem kakšno malenkost spremenila, drugače pa ga nisem. Če bi ga preveč, bi mi bilo najbrž dolgčas ob njem,« odvrne v smehu. »Ljudi ne smemo prevzgajati. Zakaj ga pa vzameš? Da ga boš prevzgajal ali ker ti je všeč tak, kot je? Za kakšne malenkosti že moraš reči, da to pa ne gre ali ti ni po volji. Ampak to so take drobne zadeve.« O tem, kako se z Dušanom razumeta, pa v smehu doda: »Po moje tako kot vsi normalni pari. Loncev si ne mečeva v glavo in si jih nikoli nisva. Kdaj se že kaj skregava, ker hočeva uveljaviti vsak svoj prav. Tako kot vsi. Se pa znava prav tako skupaj smejati istim stvarem.« Vsekakor ju je zbližala tudi ljubezen do umetnosti. »Ni tako malo parov iz istega ‘foha’, ker se z drugimi ljudmi v življenju preprosto nimaš niti priložnosti srečevati. Navsezadnje pa: Kdo bi to prenašal?! Mož, ki pride iz službe, žena pa gre v službo, na gostovanje, snemanje in je ni? Nihče, ki ne pozna tega poklica ali se ne ukvarja z njim, ne bi prenašal tega.« Že od nekdaj pa Milena zelo malo časa porabi za svoj lepotni spanec. »Po tri ure je kar norma. Tako je že vse življenje. Saj mi še tako zmanjka časa in mi še tiste tri ure narobe hodijo,« se nasmeji. »Malo imam narobe obrnjen svet. Veliko bolje delujem ponoči. Verjetno je tako delno tudi zaradi poklica. Sredi noči prideš domov, pa moraš še marsikaj urediti. In tudi če si prost, je enako. Nič ne pomaga.«

Obupala nad politiko

Poklepetava tudi o filmski industriji, in ko pripomnim, da so igralci nekoč imeli posebno veljavo, Milena pove: »To je bistvena razlika. Včasih so bili igralci bolj resno obravnavani. Dandanes pa so na ne vem katerem mestu, močno jih prekaša vsa estrada, ki snema razne resničnostne šove. Včasih ni bilo toliko revij in časopisov. Pri frizerju jih pogledam in znotraj nobenega ne poznam. Pa tako so vsi slavni in pomembni, jaz pa ničesar ne vem o njih. To se je zelo spremenilo. Najbrž je povezano s tem, da je vse malo drugače, da je sistem čisto drug. Kapitalizem dela ljudi butaste, ker ovcam z lahkoto vladaš. To vse spada v ta paket.« Nakar z nekoliko žalostnim glasom pove: »Malo sem obupala nad politiko, pa mislim, da nisem edina, ampak nas je kar veliko.« Zato se tudi razburja, če se ljudje ne odpravijo na volitve. »To je stvar, ki ni v redu, in strašno zamerim ljudem, ki ne gredo na volitve, ‘šimfajo’ pa kar naprej.« Ob tem še doda: »To je postal imidž. Bolj boš nekaj ‘šimfal’, bolj boš dajal močne protiizjave, bolj ti bo rasel imidž, v resnici pa ni nič za tem. Ne vem, zakaj bi bil človek bolj žalosten – ali res zaradi politikov ali zaradi tega, kakšni so ljudje. Saj ljudje izvolijo politike, jim dajo s tem vso moč in jim zelo gladko odpuščajo vse pretekle grehe. Politiki se navsezadnje v prvi vrsti borijo predvsem za svoje ugodnosti.«

V boljšo voljo pa jo vedno spravijo cigareti. »Že desetletja so minila, ko sem se še ukvarjala s tem, da bi nehala. Vsi poskusi so se izkazali za popolnoma nemogoče. Ker sem se vedno, ko sem to poskusila, počutila veliko slabše. To je moja radost. Paše mi v vsaki situaciji, ob vsakem času.« Ob koncu igralska ikona odločno doda: »Z velikim veseljem bom še naprej kadila, dokler bom lahko!« 

image
Legendarna igralka pravi: »Z velikim veseljem bom še naprej kadila, dokler bom lahko!« 
Deli s prijatelji