GOSTOVANJE
S prostaškim vedenjem je priljubljen: droge, alkohol in rekordi
Sergei Polunin v Ljubljani.
Odpri galerijo
Poslikano telo in brazgotine, ki si jih je omislil po ločitvi staršev, so pritegnili modno biblijo Vogue. foto Vogue
Dve skrajnosti v enem telesu. Po strokovni plati ga kujejo v nebo, po moralni v pekel. Toliko plati premore čudežni deček Sergei Polunin, ki je postavil svojevrsten rekord, ko je v pičlih dveh urah razprodal kar dve Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Celo največji nasprotniki njegovega prostaškega vedenja pozabijo na kontroverznost, ko pred njimi zapleše v vsej svoji veličini. Razbita družina mu je strla srce, okrvavljen z globokimi ranami težavnega otroštva se je zapisal ob bok nesmrtnim magom baletne zgodovine. Bil bi popoln, če se ne bi spoprijateljil s kokainom in alkoholom, pogubno kombinacijo, zaradi katere je izgubil razsodnost in se znašel na tnalu javnosti. Vse, kar je s plesom dosegel, je z izjavami na svojem profilu na instagramu porušil.
Najprej se je spravil nad debelost in pozval ljudi, naj sredi ulice oklofutajo vsakega, ki se jim zdi preobilen. Nato se je zavzel za stereotipno podobo moških in žensk ter s tem razvrednotil homoseksualne kolege, češ da so preveč nežni in da sramotijo močnejši spol.
Zaradi tega je izgubil glavno vlogo v predstavi Labodje jezero pariškega baleta in sprožil ugibanja, ali želi s tovrstnimi zapisi na družabnih omrežjih preusmeriti pozornost od svoje resnične spolne identitete. Ni skrivnost, da je ob domnevnem slovesu od baletnega parketa na pomoč poklical slavnega režiserja in fotografa Davida LaChapella, deklariranega geja, ki je prevzel režijsko taktirko Poluninovega spota na pesem Take Me To Church.
Zanimivo je, da si je plesalec izbral ravno uspešnico s kritično noto o verski diskriminaciji skupnosti LGBT, sedaj pa se je sam grobo spravil nadnjo. Iz zanesljivih virov vemo, da je več dni preživel na svojem luksuznem posestvu na Havajih, obdan pretežno s homoseksualno družbo, drogami in razvratom.
Obnorel Slovence
Demoni patriarhalne vzgoje vedno bolj rinejo na površje. Nikoli ni zares odpustil materi Galini, da ga je silila v balet, največjo ljubezen in hkrati najhujšega sovražnika. Naporni treningi so mu načeli telo, ločitev staršev pa njegovo občutljivo umetniško dušo, zaradi česar je izgubil status prima baletnika prestižnega londonskega Kraljevskega baleta.
Pred odhodom v ZDA, kamor ni nikoli zares prišel, saj so ga zaradi strahu pred škandali zavrnili, si je zaznamoval kožo s številnimi tetovažami, nazadnje si je prsi ovekovečil s portretom ruskega predsednika Putina. Vnovič je razhudil svoje ukrajinske rojake, a se ga ni to prav nič dotaknilo. Drugo priložnost je našel v Rusiji, dosegel vse, kar se je dalo, in se znova znašel v začaranem krogu samouničevanja.
Po nov izraz se je zatekel v modo in filmsko industrijo, postal zaščitni obraz nekaterih prestižnih znamk, posnel več kratkih filmov in dva celovečerca Rdeči vrabec ter Umor na Orient ekspresu. Na veselje ljubiteljev baleta pa je še naprej zvest tej čutni umetnosti, s katero nas bo že kmalu popeljal v vzporedne dimenzije.
Naravnost spektakularno je, da so organizatorji njegovega gostovanja nemočno opazovali, kako je javnost brez pretirane reklame pograbila vstopnice za prvi in nato še za dodatni termin. Zdaj se obeta še tretji, in tisti srečneži, ki so si uspeli priskrbeti sedež, se že veselijo enega letošnjih plesnih vrhuncev.
Kontroverzni Putinov portret na Poluninovih prsih foto Instagram
Celo največji nasprotniki njegovega prostaškega vedenja pozabijo na kontroverznost, ko pred njimi zapleše v vsej svoji veličini. Razbita družina mu je strla srce, okrvavljen z globokimi ranami težavnega otroštva se je zapisal ob bok nesmrtnim magom baletne zgodovine. Bil bi popoln, če se ne bi spoprijateljil s kokainom in alkoholom, pogubno kombinacijo, zaradi katere je izgubil razsodnost in se znašel na tnalu javnosti. Vse, kar je s plesom dosegel, je z izjavami na svojem profilu na instagramu porušil.
Med plesom se pogosto zjoče, enako pa solze oblijejo tudi lica gledalcev. foto Izidor Farič
Najprej se je spravil nad debelost in pozval ljudi, naj sredi ulice oklofutajo vsakega, ki se jim zdi preobilen. Nato se je zavzel za stereotipno podobo moških in žensk ter s tem razvrednotil homoseksualne kolege, češ da so preveč nežni in da sramotijo močnejši spol.
Zaradi tega je izgubil glavno vlogo v predstavi Labodje jezero pariškega baleta in sprožil ugibanja, ali želi s tovrstnimi zapisi na družabnih omrežjih preusmeriti pozornost od svoje resnične spolne identitete. Ni skrivnost, da je ob domnevnem slovesu od baletnega parketa na pomoč poklical slavnega režiserja in fotografa Davida LaChapella, deklariranega geja, ki je prevzel režijsko taktirko Poluninovega spota na pesem Take Me To Church.
Pred predstavami so mu morali tetovaže prikriti s pudrom, v lastnih produkcijah pa tega ne dovoli več. foto Tatjana Todorović
Zanimivo je, da si je plesalec izbral ravno uspešnico s kritično noto o verski diskriminaciji skupnosti LGBT, sedaj pa se je sam grobo spravil nadnjo. Iz zanesljivih virov vemo, da je več dni preživel na svojem luksuznem posestvu na Havajih, obdan pretežno s homoseksualno družbo, drogami in razvratom.
Obnorel Slovence
Demoni patriarhalne vzgoje vedno bolj rinejo na površje. Nikoli ni zares odpustil materi Galini, da ga je silila v balet, največjo ljubezen in hkrati najhujšega sovražnika. Naporni treningi so mu načeli telo, ločitev staršev pa njegovo občutljivo umetniško dušo, zaradi česar je izgubil status prima baletnika prestižnega londonskega Kraljevskega baleta.
Nekoč je izjavil, da ga telo manj boli, če zaužije kokain. foto Bryan Adams
Pred odhodom v ZDA, kamor ni nikoli zares prišel, saj so ga zaradi strahu pred škandali zavrnili, si je zaznamoval kožo s številnimi tetovažami, nazadnje si je prsi ovekovečil s portretom ruskega predsednika Putina. Vnovič je razhudil svoje ukrajinske rojake, a se ga ni to prav nič dotaknilo. Drugo priložnost je našel v Rusiji, dosegel vse, kar se je dalo, in se znova znašel v začaranem krogu samouničevanja.
Po nov izraz se je zatekel v modo in filmsko industrijo, postal zaščitni obraz nekaterih prestižnih znamk, posnel več kratkih filmov in dva celovečerca Rdeči vrabec ter Umor na Orient ekspresu. Na veselje ljubiteljev baleta pa je še naprej zvest tej čutni umetnosti, s katero nas bo že kmalu popeljal v vzporedne dimenzije.
Baletni 'enfant terrible'
Naravnost spektakularno je, da so organizatorji njegovega gostovanja nemočno opazovali, kako je javnost brez pretirane reklame pograbila vstopnice za prvi in nato še za dodatni termin. Zdaj se obeta še tretji, in tisti srečneži, ki so si uspeli priskrbeti sedež, se že veselijo enega letošnjih plesnih vrhuncev.
