ZVEZDANINA MODROST

Razkurjena Angela: A starši moramo biti pa potrpežljivi do neskončnosti?

Objavljeno 31. marec 2019 17.11 | Posodobljeno 31. marec 2019 17.11 | Piše: Zvezdana Mlakar

Draga Zvezdana! Zadnjič sem brala tvoj odgovor pubertetnici, pa so se nekatere moje prijateljice razburjale, da si deklici naložila preveliko breme, da naj bo s svojimi starši potrpežljiva in naj potrpi do 18. leta, ko bo svobodna. Jaz sem bila tiho, v resnici pa me je razkurilo. A starši moramo biti pa potrpežljivi do neskončnosti? Doma imam pubertetnico, zmešalo se mi bo, ker je življenje z njo najhujša tortura, ki sem jo v življenju doživela. Imam dva otroka, mlajši sin samo pobira od nje. Ne samo da je ves čas nezadovoljna, jezika, da je lena kot fuks in da se prepiram z njo, tudi če mora samo odnesti smeti. Vtika se tudi v najin odnos z možem. Nimava idealnega odnosa, kregava se, sva pač navadna človeka ... Če je ne pustimo na žur, nama grozi s socialno službo, da naju bo prijavila, ker se prepirava in ona psihično trpi. Popolnoma sem izčrpana. Ne le da se z možem ne razumem najbolje, da ga ne morem zapustiti, pa sem dvestokrat poskusila, za zdaj ne gre, ker tudi nimamo kam. Povrhu ga imam rada, ker ni vse slabo, kar dela. Moja hčerka naju nadzoruje in samo išče razlog, da bi naju stisnila v kot. Ščuva me proti možu, proti sinu, kar verjeti ne morem, kako je kruta. V šoli komaj izdeluje razred, oblači se kot kurba, pri 14 ni več nedolžna, nekajkrat sem jo dobila pijano, enaka je kot mož! Kaj naj naredim? Moram res trpeti ta teror? Angela

Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Angela,

samo 'oh, oh, oh' lahko rečem. Ja, vsaka plat ima dve strani, vsak situacijo gleda s svojega zornega kota.

Najprej moraš ločiti odnos z možem in odnos s hčerko. Vidva sta temelj in vajin kaos se odraža na otrocih. Odgovorna za stanje v družini sta vidva. Ker odnosa ne moreta urediti, se podira hiša, otroci so vajino ogledalo.

Edino tebe lahko komentiram. Nobene krivde ti ne nalagam, tako ali tako si je polna. Podobne težave z najstniki ima veliko ljudi in žal ti moram povedati, da lahko vzroke poiščeš le v sebi. Očitno ne znaš postavljati meja. Da pije, se oblači, kot ugaja njej, njena prezgodnja spolna aktivnost, vse to govori, da je jezna, brez varnih meja, in naredila bo vse, kar bo mogla, da vas bo raztreščila. In še sebe zraven. Puberteta je posebno stanje, priporočam ti knjigo dr. Ane Kandare Šoljaga Najstnika imamo. V njej najdeš dragocena navodila, kako ravnati. Pubertetnikovi možgani se razvijajo, nimajo povezav za logiko odnosov, ne razumejo vzroka in posledice, poslušajo in slišijo lahko samo 10 minut govora, potrebujejo zabavne, neobremenjene pogovore ... To so najnovejša spoznanja nevroznanosti. In ti potrebuješ dobrega psihoterapevta. Ti in tvoja hčerka. Priporočam dr. Veroniko Podgoršek ali Melito Kuhar ali zakonca Mrgole.

Če hočeš v resnici končati hčerin teror, se moraš vzeti v roke ti. Zakaj se bojiš, da te bo prijavila na socialno? Vem, obstaja strah, da se bodo lotili tebe, da boš obsojana in kriva. Jaz bi na tvojem mestu kar sama odšla tja in prosila za pomoč, psihoterapijo. Tvoja deklica z učnim uspehom in oblačenjem tako ali tako jasno kaže, da ima težave. Naj te ne bo sram, nisi edina s takimi problemi. Ne glede na to, da čutim tudi tvoje sovraštvo do hčerke, ki ti ne da dihati, te prosim, da ne razvijaš tega čustva. To pomeni, da si TI popolnoma nezrela in neodgovorna, da ne moreš prevzeti niti odgovornosti zase.

Nikoli ni prepozno, da postaneš dobra mama. Ko boš počistila svoj zakon, se bo začel urejati tudi odnos z otroki. Ne bo se ti treba prepirati s hčerko, naj odnese smeti, se uči, kako se oblači, ko boš ti cela, bo 'razumela', da misliš resno. Stala boš za svojimi pogoji ljubeče in spoštljivo.

Razmišljam, ali starši kdaj razmišljamo o spoštovanju do otrok. Jih spoštujemo? Ali se, da jih ne bi izgubili, umikamo, sklepamo kompromise, jih neskončno ljubimo, v resnici pa jih ne spoštujemo? Ker ne spoštujemo sebe!

Kako te lahko pubertetnica ščuva proti lastnemu očetu? Se ti pogovarjaš z njo o svojem odnosu do moža? Ni otroka, ki ne bi trpel on starševskih prepirih. Otrok se ne more in ne sme postavljati za razsodnika, na eno ali drugo stran. Otroci vedno ljubimo starše, tudi če si tega ne zaslužijo, jasno, da smo rajši v varnem okolju enega ali drugega, ljubezni pa se ne da deliti.

Vzemi se v roke, razčisti s sabo, kdo si, kaj si, kaj so tvoje vrednote, razčisti vajino partnerstvo. Če se imata res rada, bo šel tudi mož s tabo na terapije. Saj lahko živita tudi v prijateljstvu, predvsem pa to naredita za svoje otroke.

Vsi starši, ki imajo velike težave s pubertetniki, bi se morali resno vprašati, kaj je narobe z njimi samimi. Vem, kaj govorim, imam bogate izkušnje. In zelo različne. V vzgoji sem bila uspešna, šele ko sem postala zrela jaz sama, prevzela odgovornost in znala urediti tudi svoj partnerski odnos.

Pravzaprav sem jezna na družbo, ki nas nič ne uči o odnosih. Gledamo romantične filme, lažne bleščeče šove, v katerih so vsi čudoviti in lepi, vse je dovoljeno, laž, pretvarjanje in denar so na pediestalu naše družbe. Pod temi vplivi se zaljubljamo, poročamo in rojevamo otroke. Popolnoma nepripravljeni pa smo v resnici za globoke, osrečujoče odnose. Šele v takšni klimi lahko vzgajamo zdravega posameznika z zgledom, spoštovanjem in ljubeznijo kot krovnimi vrednotami tega sveta. Tak mlad človek v puberteti ne bo zganjal terorja nad nami. Lahko bo naporen, nikoli pa nas ne bo pripeljal do živčnega zloma.
Hja, starševstvo je ena najtežjih nalog v življenju, dajta, zmigajta se oba, za otroke gre!
Deli s prijatelji