ZVEZDANINA MODROST

»Tresem se, komaj diham, ker se ga bojim«

Objavljeno 23. junij 2019 14.05 | Posodobljeno 23. junij 2019 14.15 | Piše: Novice

Spoštovana! Imam dobro službo, sem del ekipe, ki tudi ustvarja projekte. Delam od jutra do večera. Zdaj sem prevzela še delo sodelavke, ki so jo odpustili, delam za dva, plača pa nič, moj šef ne trzne. Zelo naporen je, njegovo vedenje je odvisno od vremena, poln je predsodkov, kaj je prav in kaj ne. Zadnjič sem se dogovorila za posel z meni ljubo osebo, ki je poštena in izjemna. Zaupam ji in jasno, da sem bila za sodelovanje. Čez par dni pa je šef videl, kaj sem se dogovorila, in pobesnel, ker ima predsodek proti tej ženski. Ne pozna je, ne njenih izdelkov, ničesar. Želi, da pogodbo prekinem, čeprav nimam argumentov za to. Tresem se, komaj diham, ker se ga bojim. Bojim se povedati za še en projekt, pravzaprav opozoriti nanj, ker ga je že videl in vem, da ga ni dobro prebral. E-pošto bere površno in me potem kliče vsake 5 minut, da mu razlagam, kaj piše. Res sem v stiski in zbiram pogum, da to gospo pokličem in odpovem. Nerodno mi je priznati, da sem jaz zafrknila, ker nisem vprašala šefa. Drugače je, ko je lepo vreme in pri njem doma vse v redu, super in normalen. Iz sebe sem, kaj naj naredim, da ne znorim? Slavica

Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga Slavica,
prav si napisala, si IZ SEBE, nisi v sebi, nisi cela, nisi v harmoniji s seboj. Mnogo podobnih zgodb slišim in se čudim tej strahotni človeški grabežljivosti in pohlepnosti. Človek, ki ni zrel, odgovoren in zavesten, nikoli ne bi smel postati vodja, direktor, šef. Tako kot ne bi smel postati zdravnik nihče, ki v sebi ne nosi sočutja in ne obvlada inteligence odnosov. Ali ne bi smel postati učitelj nihče, ki v sebi ne čuti ljubezni do otrok in strasti poučevanja. Biti vodja ni enostavno, preplet različnih inteligenc in modrosti je nujen za takšno službo. Delo z ljudmi je naporna, tenkočutna stvar, ker eden ni enak drugemu in je iskanje dostopov do človeške ustvarjalnosti pravzaprav mala umetnost. Predvsem pa bi se vsak vodja moral ves čas, vsak trenutek zavedati, da je zadovoljen, slišan in sprejet delavec največje bogastvo.
Zakaj delaš delo za dva? Kdo je tako površen ali pogolten, da si mirno vzame to moč in ti naloži takšna bremena? Neumen človek. Nespoštljiv človek.
Se tudi on bori za lastnikovo pozornost, večjo plačo, boljši položaj, ki ga doseže tudi s tem, da izkorišča tebe? Nastaja veriga nezadovoljnih, zafrustriranih ljudi, ki gre od vrha navzdol in ustvarja jezo, občutek, da smo žrtve. Imeti in gojiti občutek žrtve je nekaj najbolj pritlehnega in neproduktivnega, kar si lahko zamislimo.
'Jaz sem uboga, nemočna in sistem hodi po meni, me izkorišča!' vpiješ. Iz dneva v dan. Treseš se, strah te je in nekega dne boš zbolela. Za anksioznostjo, tesnobo, dobila raka ...
Draga Slavica, nisi žrtev, ti sama pristajaš na to, kako ravnajo s tabo! Ti sama si odgovorna in s svojo sprijaznjenostjo, predajo lastne moči drugim se ubijaš!
Saj nisi otrok, nisi odvisna od svojega šefa in ni tvoja naloga v življenju, da prisluškuješ njegovim travmam, dobri ali slabi volji in živiš od drobtinic njegovih dobrih trenutkov. Si izjemno dober psiholog, saj si ga dobro naštudirala, ampak to ni tvoja naloga.
Tvoje stiske mi govorijo, da imaš slabo samopodobo. Imaš težave sporočiti ženski, s katero si sklenila pogodbo, da odstopate od nje. Saj ne odstopaš ti, tvoj šef se je tako odločil, in čeprav se prej nisi posvetovala z njim, škoda še ni storjena. Po pravici povej tej gospe, kako se je vse skupaj odvilo, nisi vprašala, ker po navadi ne sprašuješ, ker ti po navadi zaupajo. Kaj pa je to takega, človek se moti, dela napake, dokler je živ.
V tvojem primeru jaz ne doživljam tega dogodka kot tvojo napako, ampak kot težavo v komunikaciji. Samo eno vem: če je človeka strah, če je v stiski in nikoli ne ve, kaj lahko naredi narobe, kje se lahko zmoti in se boji celo 'dežja', ker je potem šef slabe volje, to prav gotovo ni okolje, v katerem se rojevajo velike, lepe stvari. Mogoče stiska in zategovanje zank okrog vratu prinese denar, veliko denarja, a denar je samo papir. Zato tudi dandanes delodajalci tako menjavajo delavce, ker se ves čas kot vampirji napajajo iz novih, svežih, nedolžnih moči nevednih ljudi.
A v tem krogu enako nezrelo nastopajo tudi delavci, ki v večni žrtvi preživljajo dneve, tedne in leta in pravijo, da delavca nikoli ne moreš tako slabo plačati, kot on lahko slabo dela.
Svetujem ti, da prekineš pogodbo z gospo, da v ta drek ne tlačiš šefa z grdimi besedami. Pojasni kot dejstvo. Potem pa prosi za razgovor s šefom in povej, kako se počutiš. Če te bo razumel, če te bo nagradil za dodatno delo, če te bo podprl pri tvojih idejah, delaj z njim naprej. Če te ne bo razumel in slišal, pojdi na kakšno delavnico (priporočam Celjenje, Borut Lesjak vodi delavnice po čudoviti knjigi tebe ​D. Elliotta Celjenje), poskušaj se opolnomočiti in okrepiti, da boš dovolj pogumna in močna, da si boš poiskala novo delo. In potem boš šefu lahko rekla 'fuck off' (kar je moja priljubljena mantra) brez slabe vesti.
Da ne boš več IZ sebe, temveč CELA, zato zaceli svoje rane nevrednosti. Kar takoj, ta trenutek začni delati na sebi, naj bo to delo na tvoji prednostni listi.
Denar? Veš, kaj pravim sama sebi vse življenje? DOKLER IMAM DVE ROKI, MI NE BO HUDEGA! Bom pa kopala krompir, delo je delo!
Deli s prijatelji