ZVEZDANINA MODROST

Pismo Zvezdani Mlakar: Ves čas manipuliraš z ljudmi

Objavljeno 22. januar 2020 18.00 | Posodobljeno 16. januar 2020 18.20 | Piše: Zvezdana Mlakar

Potrudila se bom, da ti ne bom neumno odgovorila, ker si več kot očitno zelo pameten mladenič, začenja odgovor.

Zvezdana Mlakar FOTO: Jože Suhadolnik, Delo
Spoštovana! Ne morem več brati tvojih neumnih odgovorov. Ves čas manipuliraš z ljudmi in jim pod nos moliš njihovo lastno odgovornost, pa naj je to seks, varanje, družinski odnosi, finančne stiske, izgubljenost, žalovanje ... Za VSE pa človek le ni sam odgovoren. So stvari, ki bi jih lahko spremenili z družbeno kritiko, s spremembo sistema, z aktivnim uporom in revolucijo. Neoliberalizem nam jemlje dostojanstvo. Sam sem študent, trenutno še brez diplome, ki kelnari, ker službe iz svojega znanja in študija ne more dobiti. In nič ni videti, da jo kdaj bom, čeprav diplomo intenzivno pišem. Sem si sam kriv? Kriv je sistem, krive so korporacije in prodanost družbe kapitalu, finančnim mogotcem, ki usmerjajo naša življenja. Kriva je politika, nikoli jih ne napadeš, nikoli se ne izjasniš, kaj misliš. Kaj naj naredim? Mi boš rekla, naj se obrnem vase? Jaz sem na koncu z živci, komaj plačujem visoko najemnino in verjetno se bom moral vrniti domov, v hotel mama ... Ni stanovanj, ni prostora za nas, mlade, ni možnosti in jaz bi šel na cesto razturit to pokvarjeno politiko in ta pokvarjeni svet. Treba je spremeniti sistem, ga zrušiti, ne pa da nam nabijate, da naj se zazremo vase in da naj bomo mi sami prvi sprememba. Kako si lahko sam sprememba, če si brez denarja, imaš komaj za hrano, končan faks in si tik pred tem, da te vržejo iz najetega stanovanja?! Kaj mi torej svetuješ glede na to, da ne sprejemam vse krivde na svoja ramena. Nisem kriv, da sem se rodil v takšen svet! Zlatko
 

Spoštovani Zlatko!

Potrudila se bom, da ti ne bom neumno odgovorila, ker si več kot očitno zelo pameten mladenič. Mogoče se komu zdiš tudi neumen, ihtav in jezen, jaz pa sem te pozorno brala in se ti zdaj cela odgovorno posvečam.

Kdo je kriv? Krivda je frustrirajoč občutek, ki zavira kreativnost. Vleče v to, da se počutimo uboge, da se nam godi krivica, da smo na svetu sami in nerazumljeni. Temu sledijo občutki jeze, žalosti in obupa.

Da je svet v sistemih, s katerimi si nezadovoljen, je odgovoren človek, smo odgovorni VSI ljudje. Sami smo si izmislili sisteme, države, sodišča, šole, narode, občine, banke, politiko ... Ko se potopiš v to morje človeške zgodovine, spoznaš, da niti slučajno nimamo vzroka za pesimizem. Danes lahko rečemo, da smo skoraj premagali lakoto in bolezenske epidemije, živimo v obdobju brez vojne, leta 2000 je zaradi vojn umrlo okrog 300.000 ljudi, zaradi kriminala in terorizma okrog 750.000, zaradi prometnih nesreč je umrlo okrog 1,200.000, zaradi samomorov pa okrog 800.000 ljudi. Te številke sem napisala samo zato, da lahko zavzamemo distanco in pogledamo malce prek svojih intimnih okvirjev, povzela pa sem jih iz Hararijeve knjige Homo Sapiens.
Vedno so bile razlike med močnimi in šibkimi ljudmi, revnimi in bogatimi. Zakaj se človek postavlja nad drugega človeka zaradi fizične moči ali kakršne druge moči? Odgovor tiči v biologiji in dolgo je bila njena moč nedotaknjena. Skozi tisočletja pa smo se zlagoma in trudoma naučili skrbeti drug za drugega, ker se ne borimo več za preživetje, se lahko posvečamo tudi vprašanjem o odgovornosti. Ker so se v zgodovini dogajale tudi revolucije in je tekla kri zaradi njih, se danes človek obrača v druge rešitve! Zakaj bi izbirali stare poti? No, jaz novih tudi ne poznam, toda cesta in kri, ki naj bi (če bi) tekla, me odvračata od tega.

Kako se upreti sistemu drugače, kot da si ozaveščen posameznik, ki je pogumen, ki si upa govoriti na glas, ki se upre trgovini in hlepenju po užitku?

Jaz osebno računam na moč posameznika. Ko stojim na odru, vem, da je med 800 ljudmi, ki me poslušajo, vsaj EDEN, ki me sliši in razume. Eden in potem spet eden ... Počasi, a verjamem, da se tako spreminja svet danes. So področja, kjer se premikamo z nadzvočno hitrostjo, časi,v katerih živimo, so zapleteni in res je čas, ko se odločamo za mnogo večje stvari, kot sta tvoja in moja rit. Ta trenutek se odločamo za planet Zemlja, za to, ali imajo živali občutke in ali jih hočemo ob sebi za družbo, odločamo se, ali bomo polni tablet, ki sprožajo srečo, živeli mladi do 150 leta in več. Odločamo se, ali sploh hočemo ostati ljudje.
Če bi bil moj sin, bi ti rekla, da nehaj tarnati in se smiliti sam sebi. Doštudiraj, delaj, mlad si in močan, poln energije. Jezo preusmeri v kreativnost in sledi svojim idejam, kaj bi rad počel. Danes varnosti ni, to je realnost, ni varnih služb in ni varnih poti. V resnici jih nikoli niti ni bilo, bila so bolj sproščena obdobja, nikoli pa ni bilo vse lepo. Spreminjaj svet, za začetek se ti ni treba gužvati v mestu, ni ti treba riniti v hotel mama, najemnine v manjših krajih so nižje ... Če bi se vas mnogo tako odločilo, bi se pritisk visokih najemnin sprostil. Ne jej mesa, ne uporabljaj plastike, ne zlorabljaj sebe na družabnih omrežjih, prideluj svojo hrano sam, če ne, jo kupuj od našega kmeta, bodi aktiven v javnem življenju, poišči svojo politično stranko, pomagaj starejšim, misli na druge, da bodo drugi mislili nate!

Poenostavljam, vem.

Vem, da si jezen in da bi rad spremenil svet. Kaj si zares želiš? Tega mi nisi napisal, razen da nimaš dovolj denarja. Danes nihče nima dovolj in vsi se moramo začeti spraševati, kaj je to dovolj! Kdaj boš imel dovolj? Saj si vendar še študent, saj tudi ne moreš imeti dovolj, če si na začetku. In kako veš, da ni prihodnosti zate? Mogoče je pred tvojim nosom, pa ti jeza zamegljuje pogled. Če si resnično družbeno angažiran, nehaj stokati. Pritožujejo se lahko tisti, ki so v jeseni življenja potisnjeni na rob, oni imajo pravico, da nas kličejo na zagovor in pomoč, saj so vse življenje pridno delali, da si zdaj komaj lahko privoščijo kos kruha in gretje.

Ko boš in če boš enkrat korporativni direktor, se spomni na svojo revolucionarnost!

Za zdaj pa bodi hvaležen! Bodi odprt za informacije in znanja z vseh strani sveta!




Deli s prijatelji