Novinar Gregor Drnovšek: Rad bi objel otroke, a jih ne morem

Izredne razmere vladajo tudi na nacionalni televiziji, kar se pozna predvsem pri razporedu dela. Česa takega marsikdo od zaposlenih še ni doživel. »Ritem dela je povsem drugačen, razdeljeni smo v turnuse, kajti če bi do česa prišlo, se lahko edino tako ločimo. Na delovnem mestu nam poskušajo zagotoviti čim manj stikov, na vsakem koraku imamo razkužila in maske, dostop do montaž je onemogočen, montažerjem narekujemo navodila po telefonu,« nam Gregor Drnovšek na grobo opiše razmere v hiši. Drugače kot doslej poteka tudi delo na terenu. »Nositi moramo maske, politiki so se od nas distancirali, tega prej ni bilo. Tiskovnih konferenc ni več, pri delu porabljamo mikrofone s palicami, sogovorniki imajo statične mikrofone, pri vklopih se nas asistenti snemalcev poskušajo čim manj dotikati in tako naprej. Zaradi takšnih podrobnosti novinarji drugače gledamo na svoj poklic kot v običajnih razmerah,« še pravi.

Prizna, da je človek, ki se rad druži, zato mu trenutna situacija predstavlja precejšnjo težavo. »Nekatere na televiziji je zaradi vsega skupaj strah, kar je povsem normalno. Jaz na stvari gledam malce bolj sproščeno, kar pa še ne pomeni, da mi je vseeno. Vendarle smo si izbrali poklic, ki v takšnih primerih nosi določeno tveganje. Navsezadnje smo v nevarnosti tudi takrat, ko pride do elementarnih nesreč. Poročanje v teh časih pa je tvegano, ker nikoli ne veš, od koga in kje lahko dobiš virus. Lahko se okužiš pri vsakem stiku,« pravi. Prizna, da v takšnih razmerah zelo rad dela, ker je človek, ki obožuje položaje, ki mu poženejo adrenalin po žilah. »Malce sem pogrešal takšne terene. Pred enajstimi leti sem denimo delal dokumentarec o navijačih, tam je bilo veliko adrenalina. Poročal sem tudi s prizorišča poplav, to je nekaj, kar si zapomniš za vse življenje. Sem človek, ki obožuje akcijo, čeprav se to mogoče v tej situaciji sliši malce grdo,« pravi.

Ne smemo širiti panike

Doda, da takšno delo od človeka terja svoj davek. »Nikoli si nisem mislil, da bom delal v tako izrednih razmerah, da bo ves svet obstal zaradi nekega virusa. Ljudje smo doslej vse jemali za samoumevno, sedaj pa smo spoznali, da ni tako,« pravi eden najbolj cenjenih novinarjev na nacionalki, ki je v preteklosti poročal o demonstracijah, mimo njegove glave so švigale granitne kocke, a razmer, ki bi Slovenijo ohromile, kljub temu še ni doživel. »V trenutku, ko je država napovedala, da se bodo vrtci in šole zaprli, smo kot družina sprejeli odločitev, da se žena in najini otroci umaknejo na Vrhniko. Tam jih sicer obiščem, a smo na razdalji. Težko je. To je ena največjih odpovedi v teh razmerah. Rad bi objel otroke, a jih ne morem,« nam zaupa oče štirih otrok. Prizna, da ga ni strah, da bi se okužil z virusom, saj je zunaj službe prekinil stike z vsemi. »Najbolj me je strah tega, da bi se okužil in bi virus nevede širil naokoli,« prizna.

Razmere so s seboj prinesle tudi zlate čase za televizijo, saj so ljudje ves čas doma in nestrpno čakajo na poročila ter nove informacije. »Predvsem je pomembno, na kakšen način ljudem predajamo informacije, da ne širimo panike, saj je zadeva že tako dovolj resna in nam ni treba prilivati olja na ogenj. Seveda pa se filozofija medijev o tem razlikuje,« pravi Drnovšek in doda, da se sam ves čas trudi, da informacij ne olepšuje in jih tudi ne napihuje. »Mislim, da smo na nacionalki precej dobri, kar se tega tiče,« pove in pohvali kolege iz ostalih medijskih hiš, s katerimi dobro sodeluje. »Ta kriza nas je povezala ne glede na naše nazore in poglede,« prizna. Ker je v prvem planu koronavirus, prostora za raziskovalne zgodbe skoraj ni. »Zaradi razmer delamo v okrnjeni zasedbi, a menim, da bi moralo biti več takšnih zgodb. Po drugi strani pa je trenutno ključno, da se zadeva ustavi oziroma zajezi,« pove.

Podobni smo Balkancem

Tuji strokovnjaki ocenjujejo, da življenje po koronavirusu nikoli več ne bo povsem enako, s čimer se strinja tudi naš sogovornik. »Začeli se bomo zavedati tega, kaj je res pomembno in kaj ne. Mogoče bomo spoznali, da množična potrošnja ni pomembna, na dolgi rok bi se lahko spremenile tudi potovalne navade. Menim, da bo imela zadeva kar veliko očiščevalno vrednost, nisem pa prepričan, ali bo šla v pozitivno ali negativno smer. Ne moremo vedeti, kaj vse nas še čaka,« razmišlja. »Sedaj je čas, ko delamo iz rok v usta, ni časa za dolgoročne ukrepe.« Medtem ko se ukrepi po skoraj vseh evropskih državah iz dneva v dan vedno bolj zaostrujejo, so medije preplavile novice o Švedski, ki za svoje ljudi ni sprejela skrajnih omejitev. »Slovenci smo narod, ki očitno potrebuje dolgo palico. O veliko stvareh dvomimo in smo po eni strani malce podobni Balkancem, po drugi pa, ko nam nekdo nekaj ukaže, začnemo ubogati,« je iskren novinar, ki ljudem polaga na srce, naj se držijo navodil. »Če bodo številke dobre oziroma optimistične, se nam ne obeta policijska ura kot v Srbiji. V nasprotnem primeru nas bo doletelo prav to. Vidim, da gre naša vlada trenutno res na vse ali nič, s čimer se do neke mere strinjam. Nekaterim, teh je sicer res malo, je popolnoma vseeno za vse skupaj, in če bodo krivi, da se bo stvar širila, ni druge, kot da življenje pri nas popolnoma ustavimo,« še pove za konec.