ČUSTVENA ANA PRAZNIK

Moške je spravila v jok

Objavljeno 09. avgust 2018 19.28 | Posodobljeno 09. avgust 2018 19.28 | Piše: Tomaž Mihelič
Leta 2002, ko smo jo spoznali v najstniški skupini Bepop, je v Slovencih prižgala sonce. Z ljubečimi žarki vzajemnosti in sočutja pa nas zdaj boža z malih zaslonov, ko skozi Delovno akcijo tragične družinske zgodbe navdaja z optimizmom za nov začetek. Ana Praznik se ni zavedala, v kaj se spušča, in čeprav je na koncu skoraj sama potrebovala pomoč, je bila solzava pot spoznavanja človeške stiske dobrodošla katarza.
Njen sončni nasmešek je ogrel še najbolj mrke gledalce.
Radijsko in po novem tudi televizijsko voditeljico dobrodelne oddaje Delovna akcija so na različne načine pripravili na zahtevno vlogo, ki je bila čustveno zelo naporna. Pogledala si je nekaj tujih licenčnih oddaj, se seznanila z okoliščinami, v katere se podaja, vendar je povsem drugače, ko človeško trpljenje doživiš v živo.
image
Njen sončni nasmešek je ogrel še najbolj mrke gledalce.

»Papir in posnetki prenesejo vse, bistveno teže je začutiti te energije, brezup, stisko. Nemogoče se je sprijazniti s tem, da nekateri še danes živijo v tako nevzdržnih, nehumanih pogojih. Ob zgodbah ljudi, ki smo jim priskočili na pomoč, se ti trga srce in prepričana sem, da so se dotaknile vsakega gledalca. Od začetka sem bila prav vsak dan v solzah, čeprav sem sicer vedra, optimistična in pogosto slišim, da sem znana po sončnem nasmehu. Nato sem iz oddaje v oddajo upala, da se bom privadila na trpke izpovedi, vendar me je vsaka znova strla in domov sem se vračala objokana. Bila sem prisiljena nekaj ukreniti in se pogovoriti s seboj. Vedela sem, da tega čustvenega pritiska preprosto ne bom več zmogla, če se bom poistovetila z vsako osebno tragedijo in jo tako močno in neposredno prevzemala nase. Med snemanji sem se zato zavestno oddaljila od družin, da sem lahko projekt suvereno speljala do konca, sicer bi ob zaključku sezone morala poiskati psihoterapevtsko pomoč,« pripoveduje Ana, ki je postala nekakšen novodobni angel varuh obubožanih slovenskih družin.

Raznežila gledalce

Večina najbolj pretresljivih pričanj sodelujočih v Delovni akciji se je razkrilo za kamerami, kar se je voditeljice še bolj dotaknilo.
»Zidovi in pohištvo ne bodo rešili problemov, vsekakor pa bodo ljudi opogumili, da se je vredno boriti za lepšo prihodnost.«


»Nehote so me zasipavali z osebnimi težavami, krutimi zgodbami, ki jih človek ne bi smel doživeti. To me je dobesedno oželo in oddaja je bila nedvomno najbolj intenzivna terapija v mojem življenju. Veliko sem se naučila o sebi. Spoznala sem drugo paleto čustev, ki jih nosim v globini duše, enako pa so doživljali tudi gledalci. Odzivi, sploh moških, so bili nabiti s čustvi. 'Pravi dedec sem, nikoli ne jokam, ampak ob sobotah zvečer sem tulil kot mali otrok,' je bil pogost odziv z druge strani. Odluščila so se neka zatrta, poteptana čustva, ki so ob stiskah ljudi privrela na površje in jih osvobodila. Skozi gonjo po kapitalu smo postali apatični do sočloveka in pozabili, kako živijo drugi. Že za soseda iz oddaje v oddajo ne vemo več, v kakšnih nevzdržnih pogojih životari, in ob spremljanju naše akcije se je v posameznikih zbudila želja po pomoči,« izpostavi pomembno posledico človekoljubnega projekta.

Poučno za otroke

Med sprehodom po parku sredi Maribora je do nje pristopil fantič in jo ogovoril: »Oprostite, saj vi ste Ana Praznik? Želel sem vam povedati, da z našo družino zelo radi gledamo vašo oddajo, me je šokiral omikani enajstletnik. Kaj pa ti je bilo najbolj všeč, sem ga pobarala, on pa je izstrelil – to, da ste pomagali ljudem. Torej sočutje in solidarnost le nista tujki, saj jo začutijo celo najmlajši, kar je optimistično za našo družbo. Zavedamo se, da zidovi in pohištvo ne bodo rešili problemov, vsekakor pa bodo ljudi opogumili, da se je vredno boriti za lepšo prihodnost, saj ne potrebujejo veliko, že topla beseda dela čudeže. Ovire v miselnosti se sprostijo v trenutku, ko te nekdo sooči z ljubeznivostjo. Odvadimo se obsojati vnaprej, ker ne poznamo zgodbe in težke usode, ki kroji življenja. Prijaznost naj bo nalezljiva, le tako lahko spremenimo svet,« potrka na našo vest in poudari, da se je treba zavedati, kaj imamo.
image
Ana je postala dobra vila, ki osrečuje družine z eksistencialnimi težavami.

»Hrepenenje po nečem novem, dražjem, boljšem te čustveno izsuši, kukanje k sosedom in primerjanje z njimi obuboža duha. Če smo zdravi, imamo največje bogastvo, premalo cenimo ta naš zaklad. Seveda se zgodi trenutna sreča, ko si kaj kupimo, si polepšamo stanovanje, se 'pocrkljamo', a bistvo se skriva v nas. Če bomo sebe spremenili na bolje, se bo tudi svet okoli nas. Zelo podobno je v partnerski zvezi, v kateri za nastale nesporazume in zaplete tako radi krivimo partnerja. Preveč pričakujemo, zato smo nesrečni. Prepoznati svoje napake je ključ do sreče,« je prepričana.
»Oddaja je bila najbolj intenzivna terapija v mojem življenju.«
»Če bomo sebe spremenili na bolje, se bo tudi svet okoli nas.«


Ravno v tem je čar oddaje, s katero niso opozarjali le na socialno stisko, ampak na splošno sprejemanje raznolikosti družbe. »Bogastvo še vedno definiramo z materialnim, na terenu pa so me najbolj presunile ravno te drobne pozornosti. Iskrenost v očeh otrok, ki se spopadajo z boleznijo, medtem ko njihovi vrstniki starše preganjajo, kdaj bodo za domačo hišo postavili bazen. Tudi to je eno izmed poglavij, spisanih s pomočjo oddaje. Zaupal mi jo je kolega, po tem ko je hčerki odpeljal do babice, da si družinsko ogledajo srce parajočo epizodo. Vsi so samo strmeli v zaslon in nihče ni črhnil besedice. Solzavih oči in s cmokom v grlu so spoznali, da bazen res ni na prvem mestu in da so pravi navdih za osebnostno rast ljudje v stiski.«

Tudi njen dragi je jokal

Delavska ekipa, v kateri je bila Ana edina ženska, se je po predvajanju prvih oddaj energijsko precej spremenila. Če si laiki mislijo, da gradbeni mojstri, ki delajo z betonom in drugimi materiali, ne znajo kazati čustev, so se zmotili. Zaslutili so, da opravljajo neko globlje poslanstvo s plemenitim namenom. Dojeli so, da nekomu s prenovo stanovanja postavljajo temelje za svobodno in lepše življenje. Postali so dobri možje, ona pa nekakšna dobra vila.
image
Z ekipo mojstrov so se odlično povezali in ostali prijatelji.

foto Pro Plus

»Hrepenela sem po oddaji, ki povezuje in spodbuja človeški čut. Ni mi bilo treba igrati ali zgolj povezovati programa. Nisem bila zlagana, še manj preračunljiva. Začutili so mojo pristnost, odkar sem mama, je moje sočutje postalo še intenzivnejše. Ni čudno, da sem od začetka vso bolečino s snemanja nosila domov in se jokala partnerju Petru. Tudi on je zelo čustven, zato je pogosto zajokal z mano. Potolažil me je, da mi bo v oporo, pomagal mi je z nasveti, naj bolj od daleč pogledam na situacije in jih ne projiciram nase. Najbolj pa me je stisnilo, ko sem videla, da je celo moja hčerka Otja opazila, da se je nekaj spremenilo. Zaradi nje sem laže preklopila nazaj v realnost in uravnotežila svojo čustveno zavest. Pogosto sem bila odsotna in imeli sva manjšo krizo, predvsem zaradi novih občutenj, ki jih prej ni poznala. Oddaja ni bila le nov ustvarjalni izziv, ampak odlična šola za vse – in zaradi nje smo postali še boljši ljudje,« sklene Ana, mi pa z navdušenjem pričakujemo drugo sezono, po kateri najbolj hrepenijo pomoči potrebni.
 
Deli s prijatelji