LOVKE

Moje življenje je kot vlakec smrti

Objavljeno 20. maj 2019 13.32 | Posodobljeno 20. maj 2019 13.32 | Piše: Danica Lovenjak

Muzikal Mamma Mia pri nas podira vse rekorde, v glavni vlogi briljira vsestranska Simona Vodopivec Franko, ki navdušuje tudi v novem muzikalu Nune v akciji. V vmesnem času pa se je Simoni v zasebnem življenju svet postavil na glavo, saj je zbolela. A oviro je uspešno premagala in zdaj živi bolj kvalitetno.

»Diagnoza rak te zelo pretrese. Izguba najbližjega tudi. Takšne izkušnje te spremenijo. V marsičem na bolje. Moje življenje je lepše, ker ga živim bolj polno,« pove iskreno.
Z našim fotografom Igorjem, ki jo spremlja že skoraj 40 let, vse od njenih začetkov v šovbiznisu, ob srečanju v prestolnici obudita spomine. Popiha ji na dušo, a hkrati iskreno pove, da se v vseh teh letih ni kaj dosti spremenila. »Zadnjič mi je prijatelj rekel, da se nisem veliko spremenila, ker imam, odkar me pozna, enako frizuro,« v smehu odvrne Simona, ki je pisala zgodovino tudi v satirično-humoristični skupini Moped show.

»Ko primerjaš današnje fotografije s tistimi iz mladih let, res ne moreš trditi, da se nisi spremenil. Če drugega ne, se ti na obrazu poznata življenje in značaj. Če si pozitiven, dobrosrčen in dobronameren, se to odraža na tvojem videzu. Upam, da se na meni zrcali čim več takih potez.« Med potjo v kavarno mi pevka in igralka zaupa, da je v zadnjih letih večkrat razmišlja o svojem življenju.

image
Njeno vodilo: »Bodi iskren do sebe in drugih. Povej, kar misliš!«
»Lahko bi ga primerjala z vožnjo na vlakcu smrti. Požene te v višave in te kaj hitro spusti globoko navzdol, te obrača in premetava … Ampak sem kar hvaležna za vse izkušnje, dobre in slabe, saj sem takšne vrste človek, ki bi težko živel sivo življenje. Ko se je treba jokati, se res zjočem do konca, in tudi ko se je treba veseliti, smejati in biti hvaležen, vse doživljam stoodstotno.«

Ob mojem vprašanju, kdaj je nazadnje jokala, pa me najprej globoko in iskreno pogleda, nato pa z žalostnim tonom razkrije: »Oh, velikokrat se zjočem. Pred enim letom sem izgubila mamo, in kadarkoli se spomnim nanjo kot na največjo izgubo, se takoj zjočem.« S solzami v očeh pove: »To je res težka izkušnja. Vendar sem imela čudovito mamo, ogromno časa sva in smo preživeli skupaj in bili srečni, kar me nadvse pomirja in navdaja z najlepšimi spomini.«

image
»Diagnoza rak te zelo pretrese. Izguba najbližjega tudi. Takšne izkušnje te spremenijo. V marsičem na bolje. Moje življenje je lepše, ker ga živim bolj polno,« pove iskreno.
V vseh težkih in tudi lepih trenutkih ji ob strani stoji mož Jurij Franko. »Srečala sva se dokaj pozno, že zrela in polna izkušenj. Verjetno zato laže sodelujeva tudi poslovno. Svoje moči umetnice in poslovneža sva združila v produkcijski hiši Prospot, v kateri ustvarjamo predvsem muzikale.« Njun prvi, Moje pesmi, moje sanje, je krst doživel pred 12 leti. »Tako lahko nadzirava, kaj bova delala, s kom, kdaj, kako ... To je seveda pozitivna plat družinskega podjetja. Druga plat pa je, da se delo in družinsko življenje ves čas prepletata in tudi v nedeljo in med dopustom ne moreš potegniti ločnice.«

Zorenje te razbremeni

Ob kavi se s Simono po žensko pogovoriva in v iskrenem klepetu mi razkrije: »Z leti in izkušnjami, ko se nehaš nenehno boriti za svoje mesto in principe, je laže in lepše živeti v dvoje. Zorenje te razbremeni, nekako se sprostiš, ne obremenjuješ se z nepomembnimi zadevami. Življenje lahko postano veliko bolj kvalitetno, če ti le zdravje služi in vzdržuješ solidno kondicijo. Veš, kaj hočeš, in predvsem, česa nočeš, ne trudiš se ugajati za vsako ceno, prevetriš ljudi okrog sebe, če se le da, delaš stvari, ki so ti všeč, in tiste čim bolje, ne bojiš se reči ne …«

image
Njeno vodilo: »Bodi iskren do sebe in drugih. Povej, kar misliš!«
Ob koncu leta bo Simona dopolnila 55 let in ob moji pohvali, da ji leta vsekakor ne pridejo do živega, mi odvrne: »Ne bom rekla, da se ne ukvarjam s svojim videzom in počutjem, seveda se. Poskušam biti dokaj redno fizično aktivna, zelo pazim, kako se prehranjujemo, in če le zmorem, skuham kosilo, rada imam kvalitetno kozmetiko in oblačila. Je pa res, da nisem in tudi nikoli nisem bila obsedena s svojim videzom. Upam, da se bom starala dostojno in da me ne bo zaneslo na kakšno lepotno operacijo.«

»Upam, da se bom starala dostojno in da me ne bo zaneslo na kakšno lepotno operacijo.«

O tem, da veliko igralk in pevk, skratka javnih oseb, podleže kirurškim lepotnim posegom, pa pove: »Razumem jih. Javno nastopanje, ko si vsem na očeh in ljudje raje opazijo videz kot vsebino, pa televizija z vsemi izdajalskimi digitalnimi tehnikami … res je lahko kruto. No, najbolje je, če si sprijaznjen s seboj in se ne obremenjuješ preveč. Oder se mi zdi bolj prizanesljiv, obožujem ga.« Nakar sklene: »Mislim, da je nadvse pomembna ljubezen, v prvi vrsti do sebe, do življenja, ljudi, sveta. Ljubezen je gonilo. Če si zelo čustven, te sicer večkrat zaboli v duši, a po drugi strani je občutek sreče toliko bolj intenziven, neprecenljiv.«

Dinamitke tudi po koncu Mamme Mie

Simona se trenutno najbolj posveča novemu muzikalu Nune v akciji, v katerem nastopa v redovniški vlogi. »A veš, koliko prostora je v naših redovniških oblekah?! Pri kostumih za Mammo Mio nas po praznikih vedno skrbi, ali se bomo še lahko stlačili vanje. Tukaj pa imaš razkošje neutesnjenosti. Še Gojc ima preveč prostora,« se pošali. »Prednost te vloge je tudi, da greš k frizerju po predstavi, ne pred njo.« Ko jo povprašam, ali se je v življenju nemara kdaj spogledovala z redovniško zavezanostjo, mi v smehu razodene: »Sem verna in imam vse zakramente. Moja ljubljena babica, ki je bila zelo predana veri in cerkvi, si je želela, da bi njena hči oziroma moja mati postala nuna. No, iz tega ni bilo nič, sem pa jaz tokrat že tretjič v vlogi nune.«

V nadaljevanju preletiva še druge vloge, v katerih nas je očarala. In katera ji je najbolj blizu? Simpatična Simona v hipu izstreli: »Ja, kar Donna v Mammi Mii. Motor Mamme Mie smo zagotovo Dinamitke in res smo srečne ter hvaležne za ta projekt, ki se nam je zgodil v letih, ko smo bile prepričane, da smo v svoji karieri doživele že vse. Nas in vso ekipo je Mamma Mia razvnela do nebes. Skupaj z občinstvom.« V štirih letih, odkar ga igrajo, si je muzikal ogledalo 150 tisoč ljudi, zadnja predstava pa bo na sporedu 25. avgusta v Križankah. »Dinamitke imamo zelo lep koncertni program in bomo nastopale tudi po zaključku muzikala. Pred kratkim smo posnele svojo avtorsko skladbo V mojem filmu.«

»Nehaj že biti tako prijazna, daj enkrat popi*di in res povej, kaj si misliš!«

Ko pomisli, da se bliža zadnja predstava, reče: »Takrat bomo verjetno vsi jokali. Tako velik in čudovit projekt se ti zgodi enkrat v življenju. Če imaš veliko srečo. Večini nikoli. Ampak vsake stvari je enkrat konec … Toliko lepega,« pove zamišljeno in doda: »Prej sem rekla, da je moje življenje kot vožnja z vlakcem smrti. Zgodil se je muzikal Mamma Mia, štiri leta, z vso svojo čustveno norijo, vzporedno pa sem izgubila mamo in pristala na onkologiji. Po premieri muzikala so mi namreč na pregledu zaznali bulico na dojki in takoj sem šla na operacijo. Tri tedne po operaciji sem se vrnila na oder in odigrala 15 predstav zapored, skoraj vsak dan.«

Ob soočenju s smrtjo se zaveš minljivosti

V nadaljevanju mi med solzami in smehom razneženo zaupa: »Diagnoza rak te zelo pretrese. Izguba najbližjega tudi. Takšne izkušnje te spremenijo. V marsičem na bolje. Moje življenje je lepše, ker ga živim bolj polno. Obkrožam se z ljudmi, ki jih imam rada. Tudi med sodelavci izbiram take, ki radi ustvarjamo skupaj. Začela sem pridelovati zelenjavo in sadje na svojem vrtu in v tem neizmerno uživam. Vsak dan mi je dragocen in ga poskušam preživeti čim lepše. To je bila včasih zame zgolj fraza, zdaj pa jo jemljem smrtno resno.«

Ko se spominja težkega obdobja, še razkrije: »Po operaciji je na predstavo v Križanke prišel tudi onkolog dr. Erik Brecelj, ki je na koncu vstal od navdušenja. Nakar nama je napisal lepo sporočilo, češ, da si zaslužim zlato kolajno. Sicer imamo doma Juretovo srebrno olimpijsko, ampak da pa nekdo po taki operaciji zmore in si upa nastopit v tako obsežnem in napornem projektu, in to petnajstkrat zapored, je pa vredno zlate kolajne.« Po tej izkušnji z grenkim priokusom je analizirala svoje življenje.

»Če si zelo čustven, te sicer večkrat zaboli v duši, a je občutek sreče toliko bolj intenziven, neprecenljiv.«

»Verjamem, da se bolezni zgodijo zaradi načina življenja. Predvsem zaradi stresa. Moje življenje je bilo že od otroštva dokaj stresno, verjetno tudi zaradi mojega značaja in vzgoje, kar je pripomoglo k temu, da sem življenje tako dojemala. Vedno sem bila namreč prijazna okolju, s tem pa seveda manj sebi. Skrbela sem za dobro počutje vseh, nisem pa izrazila lastnih želja in občutkov in jim sledila. Ta potlačena čustva se nekje naselijo. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko smo delali predstavo Ljubim te, spremeni se, ki jo je režiral pokojni Gašper Tič. Pred premiero, ko smo bili že vsi napeti in je prišlo do nesporazuma, sem jaz začela umirjati strasti, Gašper pa je rekel: 'Nehaj že biti tako prijazna, daj enkrat popi*di in res povej, kaj si misliš!' Pa kako prav je imel! Moram reči, da mi, sploh po tej onkološki izkušnji, ta stavek ves čas kljuva v glavi.« Za kratek čas se zamisli in pred slovesom odločno pove vodilo, ki se ga po novem drži: »Bodi iskren do sebe in drugih. Povej, kar misliš!«
Deli s prijatelji