MARKO MILADINOVIČ

»Moj zaščitni znak je kanček nezaslišanosti«

Objavljeno 30. junij 2019 08.22 | Posodobljeno 30. junij 2019 08.42 | Piše: Petra Julia Ujawe
Ključne besede: Marko Miladinović

 Njegov obraz poznajo tudi tisti, ki se morda ne spomnijo njegovega imena. Mu pač rečejo Dobre vile.

Kultni film Jebiga, v katerem je Marko (na sredini zadaj) nastopil s svojimi prijatelji. 
Marko Miladinović pravi, da ne verjame, da se kdo kdaj popolnoma navadi na nastopanje in ne občuti več treme. »Vedno je največ živčkov na preži pred prvo predstavo, potem se to malce pomiri. A je hkrati nekako tako, kot če se učiš za kontrolno nalogo.« Ko je prvič posnel film, si je rekel, da nikoli več ne bo nastopal v gledališču. »Film je super,« pravi. »Posnameš in potem sledi samo slava, ko ga vrtijo. Predstava pa je živa, vsaka zase, in s tem prav tako čudovita.«
Pripovedovalec zgodb

Že v otroštvu je zabaval ljudi. »To sem jaz,« skomigne. »Pripovedovalec zgodb na smešen način. Če bi moji starši nastopali, bi me najbrž potisnili v ta svet, tako pa ni bilo nobenih pritiskov ali teženj k temu. Celo malce sramežljiv sem bil. A neuradno me je zabava zelo zanimala. Rad sem precej nenačrtovano zabaval ljudi, tako bolj mimogrede.« Njegov oče je iz južne Srbije, mama pa Dolenjka. »Smisel za humor imamo tudi v družini,« potrdi. »Sem zanimiva mešanica. Do neke mere me je zaznamoval že geografski izvor mojih staršev. Očetov rojstni kraj je najbolj cinična vas na svetu. Eno napako narediš, pa te pohopsajo in zafrkavajo ter ti nikoli ne dovolijo pozabiti, hkrati pa so zelo duhoviti. V otroštvu sem tam preživljal počitnice in velik del mojega smisla za humor nedvomno prihaja od tam.« Po drugi, mamini dolenjski strani pa povzemam drug način humorja, ki je bolj neposreden in zelo izviren.

image
Kultni film Jebiga, v katerem je Marko (na sredini zadaj) nastopil s svojimi prijatelji. 

Katera je bila prva ustvarjalna stravitev, s katero si je zaslužil kruh? »Seks oglasi za vroče linije.« Ko ga nejeverno pogledam, hitro potrdi, da se ne šali. »Nekdo me je prosil, ker jih je potreboval cel kup, jaz pa sem jih nato dobesedno 'štancal'. Na tone jih je bilo, tistih malih v velikosti nekaj centimetrov. To je bilo moje prvo delo.« Čeprav ima smisel za oblikovanje, ni bil nikoli pravi oblikovalec, doda, vedno je delal bolj kot 'copywriter'. »To spet izhaja iz tega, da pač znam pripovedovati zgodbe. Ljudje so vedno radi poslušali o mojih dogodivščinah, ko sem prišel z dopusta, pa če sem bil v Baški, na Nizozemskem ali v Mehiki. Še danes je to nekako jedro mojega dela. Izmislim si ime in slogan, povem zgodbo.«
 

Jugonostalgija


Morda tudi zato ne preseneča, da ni imel izoblikovane želje o tem, kaj si v življenju želi postati. »Pred mano so bili vedno le izzivi,« pravi. »V nekem trenutku sem rekel, da bi v življenju rad reševal probleme. Ko sem to izjavil, se je marsikateri naročnik presenečeno zazrl vame. Vsi imamo svoje težave, in če ti nekdo reče, da bi rad tvojo rešil, je to seveda super. Morda lahko rečem, da je moj zaščitni znak kanček neke nezaslišanosti. Vedno me je zanimalo, kako lahko zgodbo povem s ščepcem provokativnosti. Narediti nekaj, kar bi naročnika lahko izstrelilo v svet. Tako smo ustvarili lokal Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu, ki smo ga oblikovali, mu dali ime in vdihnili dušo ter celotno zgodbo. To ti ostane za vedno. Ta lokal je še danes zelo uspešen in kulten na svojem območju. Pa so hoteli samo prodajati sendviče in niso vedeli, kakšno ime bi si nadeli,« skomigne. No, pa je problem rešen!

image
Mladi Marko v kratkem študijskem filmu Žile iz leta 2000

Zanimiva mešanica prednikov, ki se pretaka v njegovi krvi, poskrbi za to, da so njegove pripovedi vedno zanimive. Nerad loči Balkance in Slovence, a vseeno prepozna, kaj je tisto, kar dodaja balkanski priokus. »Balkanci radi malce okrancljamo ali začinimo stvari. Nikoli si ne izmišljujem, a včasih rad malce olepšam zgodbo,« prizna. Se tudi v tem skriva razlog za uspešen projekt JUS, s katerim je na plakatih upodabljal kultne predmete, ki smo jih v nekdanji Jugoslaviji vsi poznali, danes pa jih skoraj ne vidimo več? »Jugonostalgija je za lase privlečen izraz in se ga pogosto narobe razume,« meni. »Žal mi je za skupnim prostorom, bolj zaradi kulture in skupnosti, kar pa na neki način še vedno deluje. Če smo se odločili, da bo vsaka republika svet zase, je to odlično. Žal mi je le, da so se v tej vojni določene plati na smrt sprle in da zdaj obstaja neka stigma. Poznam denimo samo čudovite ljudi iz Hrvaške in Srbije in ne vem, kako je med njimi sploh lahko prišlo do zaletov. Kot da imam srečo in ne najdem tistih zlobnih ljudi med njimi, če obstajajo.« Za hip se zamisli, potem pa doda: »Žal mi je, da niso odnosi bolj prijateljski, nacionalizmi in obsojanja me bolijo.«
 

Dobre vile!


Vsi poznamo reklamo z dobrimi vilami in Marku pogosto še danes na cesti rečejo: 'Hej, Dobre vile!' »Pa me sploh ni bilo v reklami,« se namuzne. »Režiser Miha Hočevar nas je opazoval, kako smo pili v Žmaucu, in si vse pridno zapisoval kot en špijon ... V resnici je ves čas gruntal, kako bi nas 'uporabil', saj je pisal film Jebiga. Še pred začetkom snemanja tega filma nas je 'vrgel' v neko reklamo, v kateri je bil izrečen stavek: Joško, ti si naš najboljši prijatelj. V tej reklami sem nastopil tudi jaz in ljudje so me na ulici dolgo klicali Joško. Takoj za tem je ustvaril Dobre vile, ki so postale kultne. Ljudje so me potem kar sami od sebe povezali s tem, malce pa sva si z Davidom Furlanom, enim mojih najboljših prijateljev, ki igra v reklami, celo podobna.« Od takrat so ga na cesti vsi klicali Dobre vile. »Na neki točki sem nehal vsakemu posebej razlagati, da pravzaprav nisem pravi,« v smehu zamahne z roko.

image
Film Šiška Deluxe ga je pred kamero ponovno združil z Davidom Furlanom.

Danes mu ni težko najti humorja. »Obkroža nas ves čas, na silo ali v blagi obliki. Prižgemo televizijo in so tam Prijatelji, na drugem kanalu smešnice, na tretjem skrita kamera. Humor je postal dobro prodajana roba, vendar ni lahko nekoga nasmejati s kvalitetno vsebino, ki se skriva tudi v navadnih ljudeh. V Ajševici blizu Nove Gorice smo v majhni dvoranici v sklopu gostilne in prenočišča Šterk ves čas vadili za predstavo Seks nasveti od A do Ž. Pravzaprav smo živeli v gostilni. Prav neverjetno je, kako duhoviti so ljudje tam, vključno z lastnikom Danijem. V njihovi družbi sem zelo užival, ker so bili tako iskrivi, da je bilo, kot bi bil na počitnicah. Uživam v poslušanju domačinov, bodisi v Dalmaciji, Srbiji ali na Primorskem. To me dobesedno očiščuje, osvobaja in krepi. Hitro se zaveš, da je življenje veliko bolj preprosto, kot ga jemljemo.« Zabaval ga je tako njihov jezik kot čudovit smisel za humor. »Kot bi mi bog dal to darilo, vmes pa nore zgodbe o seksu. Vedeli so namreč, da se o tem pogovarjamo, ker smo pripravljali predstavo in je pogovor med nami ves čas tekel tudi o različnih tehnikah in prijemih, ki jih obdelujemo v predstavi. In so pač mislili, da se samo odkrito in prosto pogovarjamo. Njihovi pogledi in razlage te tematike so bili vrhunski in nepozabni.«
 

Ni vedno lahko


Glede na to, da je znan po zabavnosti, pa najbrž ni vedno lahko, saj marsikdo preprosto pričakuje, da bo Marko vedno zabaven. »Včasih je lahko naporno. Ljudje pričakujejo, da si kul, da nisi živčen, zoprn, da se nate lahko razjezijo, ker si pač vedno kul. Po eni strani te pričaka: 'Povej kakšen vic!' Po drugi pa to, da pričakujejo, da ne boš nikoli slabe volje. To me včasih tudi malce obremenjuje. 'Saj si vedno nasmejan!' mi rečejo. To, da si odprt človek za zabavno komunikacijo, še ne pomeni, da ne moreš imeti slabega dneva.« Kakšne ljudi pa najdemo med njegovimi prijatelji? »Enkrat so me obtožili, da se družim samo z znanimi ljudmi in da sem snob,« odvrne. »Morda je res nekaj na tem. Saj ni slabo, če hodiš po mestu z Magnificom in ljudje rečejo: 'Hej, kdo je ta ob Magnificu?'« se zasmeji. A resnica je malce drugačna. »Ne skrivam, da zelo spoštujem nadarjene in sposobne ljudi v kateremkoli poklicu. V predstavi Seks nasveti od A do Ž nastopa tudi Nadiya Bychkova. Vsakokrat, ko jo vidim plesati, se mi čeljust povesi. V tem vidim dolga leta odrekanja, talent, disciplino, delo. Z Magnificom, denimo, se ves čas kregava. Nikoli se ne strinja z menoj, samo da začneva razpravljati. Z veseljem poslušam zgodbe Saše Lošića, pobrskam po njegovi glavi, da izvem, kako ustvarja hite. A hkrati me je Štepanjsko naselje, kjer sem odraščal, zgnetlo v osebo, kakršna sem danes. Rad imam zanimive in uspešne ljudi.« Med njimi so tudi čisto običajni smrtniki, ki jim ne more reči mali ljudje, ker ta izraz po njegovem mnenju ni pravi. »Odraščal sem s preprostimi ljudmi, čeprav je tudi ta beseda malce smotana. Sosed, ki je končal sedem razredov osnovne šole, je za nekoga preprost, zame pa je izjemno kompleksna osebnost, ker sem se tudi od njega učil.«
Bodite pogumni in povejte

image
Z Nadiyo Bychkovo nastopa v predstavi Seks nasveti od A do Ž.

Katere lastnosti ne prenese? »Škrtosti,« izstreli kot iz topa. »Pri čemerkoli, ne le pri denarju. Povej, da si zaljubljen. Povej ji, da jo imaš rad. Zakaj držimo to zase?« Njemu ni težko govoriti o čustvih. »To pride z leti,« se namuzne. »V petem razredu ne moreš priznati, da so ti punce všeč, sčasoma pa ugotoviš, da ti je lepo in da ima dober učinek tudi to, da si odprt in deliš svoje občutke. Dekletom, s katerimi sem bil, sem vedno povedal, kako sem čutil. To očiščuje in ti daje moč.« Ali je zaljubljen? »Sem. No, ljubim. Seveda je razlika v tem; obdobje zaljubljenosti je vrhunec, ki je lahko zelo adrenalinski in nevaren. Zaljubljenost je kot nekakšna motnja. Občutek je prečudovit, vendar si povsem drugačen človek.« Po drugi strani je tudi naslednja stopnja lahko čudovita. »Včasih me vprašajo, ali sem srečen, pa na to težko odgovorim. Srečo dobivamo po majhnih žličkah in porcijah. Ljudje pričakujejo, da bodo ves čas srečni, a to ni mogoče. Sreča je privilegij in treba jo je spoštovati ter užiti takrat, ko to imaš, ker pride in gre. Ni nasprotno stanje žalosti, a je hkrati le delček našega življenja.«

Nekaj sreče je tudi v seksu, se pošali. Morda tudi zato uživa v predstavi, v kateri igra gejevskega življenjskega trenerja, ki želi pomagati ženskam. Pomagati? »Da bi v postelji počele to, kar že počnejo, le da bi bile pri tem boljše,« razloži. Glede na to, da gre za kopico nasvetov, nas seveda zanima, ali se je česa naučil, kakšno modrost odnesel domov in poskusil. »Seveda, tega se je treba lotiti empirično,« resno prikima. »Naučil sem se nekaj res zanimivih stvari.« Spet malce utihne, potem pa goreče prosi, ali lahko deli eno od modrosti. »V življenju nisem bil samo z eno žensko in imam kar nekaj izkušenj,« začne previdno. »V predstavi imamo tudi poglavje o ročnem delu. Ne gre za kvačkanje, ampak povemo dekletom nekaj, kar bi jim po mojih izkušnjah lahko res prišlo prav, da se naučijo. In sicer ni treba uporabljati samo ene roke. Če uporabite tudi drugo, bo super. Dve imate. Lahko z obema. Lahko tudi malo bolj stisnete, kot mislite, ne boste ga zlomile.« Po tem, ko obljubim, da bom to delila z našimi bralkami, zaključiva pogovor in se posloviva, on pa na koncu še enkrat, 'za ziher', doda: »Dve roki imate.« Že pišem, Marko, že pišem.
Deli s prijatelji