POGOVOR

Mislim, da sem zelo naporna režiserka

Objavljeno 11. februar 2019 13.18 | Posodobljeno 11. februar 2019 13.18 | Piše: Petra Julia Ujawe

Pogovarjati se z Matejo je privilegij. Ne le zato, ker imaš občutek, da previdno izbere sogovornika, pač pa predvsem zato, ker so njene besede dobro premišljene, skrbno izbrane in ti z vsakim stavkom in odgovorom širijo obzorja. Malo je takšnih ljudi, še manj pa pogovorov, za katere veš, da bodo v tebi odmevali ne le tedne, pač pa leta. Spoznala sem, da je režiserka, ki sama sebi pravi, da je naporna, predvsem izjemna.

»Opravljam pokic, ki ga imam rada, v njem sem za zdaj uspešna (potrka na les) in dobivam izzive, ki so z vsako sezono večji. Nimam kaj stokati.«
»Na gimnazijo sem se vpisala, ker nisem vedela, kaj bi rada,« skomigne. Ker je že takrat rada pela, pa je na tej poti spoznavala izjemno veliko zanimivih ljudi.

Čarobnost glasbe

»Ko sem bila najstnica, me je močno zanimala glasba,« pove preprosto. Za to je pravzaprav kriv oče. »V mojih gimnazijskih časih sva se iz rodne Metlike vozila v Zagreb na ECM jazz koncerte v dvorano Vatroslav Lisinski.« Potem pa je z navdihom in spodbudo Tomaža Pengova in Marka Breclja še sama prijela kitaro v roke.

image
»Tako dobrih igralcev, kot jih imamo v Sloveniji, še nisem srečala. Grozno je, da znamo biti ponosni na naše košarkarje, ne pa na naše umetnike.«

Ko jo vprašam, kaj neprecenljivega ji je dal Pengov, malce pomolči. »O tem težko govorim, ker sem prepričana, da sta z Brecljem res največja slovenska glasbenika, in neznansko me jezi, da sta tako prezrta padla na smetišče zgodovine. Redki so glasbeniki, katerih besedila so, zapisana na papir, brez glasbe čista poezija. Tomaževa in Markova to nedvomno so. Ko sem prvič slišala Pengovova Odpotovanja, se mi je v glavi zgodila takšna implozija, da je danes sploh ne morem ubesediti. 'In zemlja, na katero si stopil, ti je vzela del potovanja. Ko se vrneš, si sam.' Zdaj, ko sem gastarbajterka, to tudi drugače razumem,« se grenko nasmehne.

Še pred desetletjem je, ko ji je bilo pri režiji težko, rekla, da bo raje posnela album in pela. »Zdaj v to ne verjamem več. Mitja Vrhovnik Smrekar in Primož Vitez sta me nahecala, da sem enkrat zapela z Bossa de Novo, in včasih mi še dovolijo, da pridem na oder,« pravi. A to bo bolj redko, se zdi. »Težko bo,« se namuzne, »ker imam takšno tremo, da trezna ne morem na oder. Tisto točko, kako netrezna moram biti, pa težko zadanem – in potem je nastop bodisi triumf bodisi katastrofa.«

image
Matejina predstava Iwanow v Celovcu je leta 2017 prejela avstrijsko gledališko nagrado nestroy za najboljšo predstavo zveznih dežel. Foto Fabian Leitner

Omenim ji, da se mi zdi škoda, da je ljudje ne poznajo kot kantavtorico. »Meni se to zdi super,« se mi glasno zasmeji v odgovor. »Tiste pesmi sem napisala, ko sem imela med 14 in 19 let.« Življenjske resnice? »Ne,« odkima, »naivne štorije debele punce, ki je nenehno zaljubljena v napačnega. Nehala sem se ukvarjati s tem, ker sem ugotovila, da o glasbi vem premalo, tistih osem akordov na kitari ni dovolj.«

Neprecenljivi spomini

Med bistvene trenutke svojega pevskega obdobja uvršča festival Omladina v Subotici leta 1980, kamor je vsaka republika nekdanje Jugoslavije poslala svoje predstavnike. »Mene je predlagal Tomaž Domicelj, in ko sem ga vprašala, koliko časa imam za prijavo, mi je odpisal: »Ževčerajjebiloprepozno.« Še danes hranim telegram s to predolgo besedo. Takrat sem bila v zadnjem letniku gimnazije in niti sanjalo se mi ni, kaj bom s sabo. A na tem srečanju je bilo takrat toliko fenomenalnih ljudi, da se je moj svet obrnil na glavo. Preživela sem sramoto, da je tisočglava množica dve minuti žvižgala, ko so mi v neposrednem televizijskem prenosu izročili nagrado, in spoznala sem ljudi, ki so močno vplivali na moje življenje.«

image
Belokranjskost je ni zapustila. Še danes jo navdihujejo steljniki z brezami in Kolpa.

Vseeno prizna, da ni najbolje razumela, kaj mora režiser delati, ko se je odločila za študij. »Režije se učiš med delom, ne moreš se je naučiti teoretično,« pravi. Tudi zato so ji najbolj neprecenljive lekcije dali profesorji. »Meta Hočevar je bila zame najpomembnejša profesorica. Ne samo zato, ker je bila odlična profesorica scenografije, ampak predvsem zato, ker sem se kot njena asistentka praktično učila dela v gledališču.«

Lepota je v preprostosti

V trenutku, ko se za nekaj odločiš in želiš od tega živeti, ni prostora za amaterstvo, je prepričana. »Vem, to je bogokletna misel v času, ko v vseh javnih medijih pevci plešejo, igralci pojejo in kuharji filozofirajo. To, da je dovolj, da si nečesa želiš, pa se ti bo izpolnilo, je zavajanje ljudi. Predvsem pa želja po tem, da bi bil slaven, ne sme biti gonilo. Slava je lahko samo posledica. Kratkotrajna posledica mukotrpnega dela.

image
Nastop na Živžavu za otroke v Kranju

Morda je želja dobra osnova za izbiro poklica, a vedeti je treba, da brez znanja in trdega dela ne bo dolgoročnih rezultatov. Zato se mi zdijo vsi ti X faktorji in Talenti čista prevara in ta teror amaterizma, v katerem živimo, strahoten. Če ne dovolimo, da bi nam možgane operiral nekdo, ki ima samo veselje do pomoči ljudem in si to želi početi, ne vem, zakaj na vseh drugih področjih, od umetnosti do politike, dovolimo prav to. Častimo ljudi, ki se radi kažejo, ne da preverili, ali imajo tudi kaj pokazati.«

image
V SNG Maribor je režirala Malomeščansko svatbo. Foto Damjan Švarc

Igralce pa izjemno spoštuje. »Zaljubljena sem vanje in jih neskončno sovražim, odvisno od tega, v kateri fazi študija predstave smo. To je eden najtežjih poklicev, ker je zelo težko zdržati, da ti vse življenje nekdo tretji govori, kaj v katerem trenutku čutiš in zakaj.« Za to moraš znati pohoditi svoj ego in čustva ter se prilagoditi konceptu. »Povrhu pa ne hoditi 'v službo' v gledališče in zadržati ta žar, kot da je vse prvič. To je izjemno težko.«

Pohvale ni

Hkrati pa svoje predstave redko gleda. »Predstava je moja samo do premiere,« razloži, »potem je njihova.« Pripada igralcem ali gledalcem? »Dobro vprašanje. Tretjina je to, kar je v moji glavi, tretjina je stik igralcev z mojo ekipo, zadnjo tretjino pa prinesejo gledalci. Zanje delamo in brez njih ni predstave.«

image
Ob boku legendarnega ustvarjalca Milana Ferleža

Do premiere je predstava samo naš konstrukt, pravi, v stiku z občinstvom pa igralci ugotovijo, kje morajo delovati hitreje, kaj zapeljati drugače. »Predstava se lahko močno spremeni po deseti ali dvajseti ponovitvi in ni nujno, da mi je to všeč. Zato raje ne grem na ponovitve.« Veliko njenih kolegov svoje predstave brez težav gleda, ona pa bolj nerada. »Težko ustavim v sebi impulz, da bi stekla na oder in jih popravila.«

»Častimo ljudi, ki se radi kažejo, ne da preverili, ali imajo tudi kaj pokazati.«

Ali je perfekcionistka? »Mislim, da bolj obsesivni nevrotik. To je slabše.« Ali to pomeni, da se je igralci bojijo? »Včasih se me,« prikima brez ovinkarjenja. Njena odkritosrčnost in sposobnost vpogleda vase sta razorožujoči. Včasih se je tudi morajo bati, se namuzne. »Ne znam udariti, znam pa biti zlobna, prav žleht, da iz človeka izvrtam tisto, kar hočem. Zelo natančno vem, kako bi moral čutiti lik, ki ga nekdo igra. Dajem jim zelo malo manevrskega prostora in za igralce je to lahko omejujoče. Spet za nekatere pa je lahko super, ker je napotek zelo natančen in zemljevid zelo izdelan.« Zna pohvaliti? »Ne. Izjemno težko pohvalim. Ne, ker ne bi hotela, ampak ker se ne spomnim. Ker sem vedno osredotočena samo na to, kaj še manjka. Mislim, da sem zelo naporna režiserka.«

Kaj je umetnost

Ali je takšna tudi zasebno? »Povsem. Ker tako ali tako menim, da nisem režiserka, ampak blaga diagnoza.« Zasmejim se, a me prekine: »Z mano je takole. Moje delo je moja strast. Nimam niti ene ure stalne delovne dobe, že vse življenje sem prekarni delavec. Če ne narediš dobro, naslednjič ne prideš. Vsakič znova se dokazuješ.« A ne misli, da je to slabo, predvsem za režiserje, ker tako ohranjajo svežino. Nenehno dokazovanje in preizpraševanje te nauči odgovornosti. »Če imaš dve slabi sezoni, tretjo in četrto zelo težko dobiš delo. V našem poklicu se nihče ne spomni, da si pred desetimi leti naredil tako fenomenalno predstavo, da bi ti morali dati še kakšno priložnost.«
»Slava je kratkotrajna posledica mukotrpnega dela.«


Ali lahko umetnost spreminja svet? »Morala bi. Potrebo po umetnosti je treba v civilizaciji privzgojiti.« Vsaka civilizacija, ki nima umetnosti, je barbarska. Umetnost nikoli ni preživela na trgu, vedno je bila sponzorirana: s strani Cerkve, kraljev, cesarjev ali države. »Gledališče je kompleksen medij, ki nikoli ne more z izkupičkom povrniti vloženih stroškov. Da bi preživelo samo od sebe, ne sme imeti več kot dva igralca in mora imeti scenografijo, ki gre z njima v isti kombi. Hkrati je zelo priporočljivo, da je tej predstavi naslov Kurba, Zbeži od žene ali Ženske so z Venere, moški so z Marsa, saj tak naslov pritegne zelo veliko ljudi. Če je to umetnost, sem jaz miss Dalmacije.«

Ekonomski migrant

Kritike sprejema vse lažje in veselo potrka na les, da zadnja leta ni deležna slabih. »Te, ki jih berem za svoje predstave v tujini, me veliko učijo o tem, kako me tujstvo vidi. V Sloveniji veljam za hladno, zaprto, zavrto ustvarjalko, v tujini pa pogosto dobim komentar, da se mi vidi, da sem z Balkana.«

»Ne znam udariti, znam pa biti zlobna, prav žleht, da iz človeka izvrtam tisto, kar hočem.«

Sama sebi pravi ekonomski migrant. Prišel je namreč trenutek, ko so jo v gledališču zanimali veliki scenski korpusi, ki se vrtijo, premikajo in obračajo, kar je bilo v Sloveniji preprosto predrago. »V tujini so to izdelali brez težav. In predvsem, pošteno in dostojno so plačali vse moje sodelavce, od kostumografa do scenografa in komponista, da jim ni bilo treba popoldne še šivati poročnih oblek ali opremljati sejemskih stojnic, da so lahko preživeli.«
»To, da je dovolj, da si nečesa želiš, pa se ti bo izpolnilo, je zavajanje ljudi.«


Gledališče nemško govorečega območja jo je strašno zanimalo že v študentskih časih, ko se je vozila na predstave v Nemčijo. »A ko te povabijo, da bi pri njih ustvarjal, se ti to najprej zdi kot znanstvena fantastika. Ko me je na kosilo povabila nova umetniška direktorica Berlinske filharmonije in me vprašala, če bi z njimi ustvarila opero, sem jo vprašala, ali gre za skrito kamero,« pravi. Ko je pred sedmimi leti prvič ustvarjala v Nemčiji, je vzbudila zanimanje, sledila je druga sezona, tej tretja in danes je tam skoraj domača.

Ženski ali moški svet?

Režiserka v svetu režiserjev je, a meni, da umetnost ne pozna spola in narodnosti. »Kvote za Prešernovo nagrado so po mojem mnenju žalitev za vse ženske in moške ustvarjalce,« odločno doda. »Nikoli nisem dobila ali izgubila dela, ker sem ženska. Kakšne stvari so lažje njim, kakšne pa meni. Kot je meni kaj lažje, ker sem prej študirala filozofijo, nekomu drugemu pa, ker je študiral arhitekturo.« To, da je ženska, je le ena od njenih številnih značilnosti in ne dovoli ne sebi ne drugim, da bi iz tega delali posebno težavo. Če si ženska, deluješ drugače, a zato nič slabše in nič bolje.

»Nikoli nisem dobila ali izgubila dela zato, ker sem ženska.«

Zdi se neustrašna, a pravi, da jo je ves čas nečesa strah. »Predvsem tega, da ne bo uspelo. To je tako vpisano v moj psihogram, da je strah pred padcem večji od želje po letenju. K sreči imam okrog sebe ekipo ljudi, ki znajo te strahove pomiriti, in potem včasih tudi letimo.« Oni so njena družina, ker so po 10 mesecev skupaj v tujih mestih in deželah. »Moje delo je moje življenje, mislim, da sem mu kar zavestno vse podredila.« Tudi zasebno življenje, prizna. »Imam srečo, da živim s človekom, ki ima zelo podoben poklic in je to zanj popolnoma razumljivo. Imela sem srečo ali sva se preprosto izbrala dva človeka, ki se v tem popolnoma razumeva ter brezkompromisno podpirava.«

»Če ne narediš dobro, naslednjič ne prideš. Vsakič znova se dokazuješ.«

Bosta z Markom Letonjo tudi kdaj sodelovala? »Najbrž bi se pobila,« se namuzne. »Ne vem, kdo bi bil glavni. A njegov poklic je v bistvenem segmentu boljši od mojega – ker je na odru med dogajanjem, jaz pa si med premiero v gledališki kantini grizem nohte, objemam kozarec alkohola in čakam na konec.«

»Izjemno težko pohvalim. Ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker se ne spomnim.«

Vseeno verjame, da opravi svoje poslanstvo, če ustvari predstavo, ki nagovori vsaj enega človeka. »To odtehta vse,« se nasmehne. Pred štiridesetimi leti so jo nagovorili Glembajevi in povsem začrtali njeno življenjsko pot. Danes Mateja s svojo umetnostjo to podarja naprej.
Deli s prijatelji