Manjka občutek popolnosti, ko stojiš na odru
Andreja Črešnar je pevka v Ansamblu Unikat ter učiteljica 3. razreda v Osnovni šoli Dramlje, kjer je med učenci in v kolektivu izredno priljubljena. Nič drugače ni v Ansamblu Unikat, ki je eden tistih, ki mu je uspelo dobesedno tik pred zdajci, še zadnji dan, preden je bila razglašena epidemija pri nas, izvesti svoj Unikatni večer.
Odpri galerijo
Pevka zelo pogreša glasbene odre.
Simpatična Andreja nam je opisala, kako zdaj potekajo njeni dnevi, ko uči od doma. »Moram priznati, da sta bila prva dva tedna pouka na daljavo res izredno naporna, ker smo se vsi 'lovili' – učitelji, učenci, pa tudi starši. Po težkem uvodu smo se nekako vpeljali v ta način dela, je pa kljub temu še vedno naporno. Sama delam veliko več kot pred karanteno,« pravi in prizna, da so morali vsi učitelji najti nove načine za pripravo gradiv za učence, na hitro so se morali spoznati z novimi orodji za delo na daljavo, spletnimi učilnicami, novimi aplikacijami, programi za snemanje kratkih filmov, spopadli so se z urejanjem didaktičnih gradiv in še in še.
»Še danes, po več tednih takšnega dela, se vsak dan naučim kaj novega, preizkušam nove stvari, iščem takšne in drugačne rešitve, da bi učencem naredila delo zanimivo, da bi ohranjala njihovo navdušenost in motivacijo. Kadar sem še pred karanteno fizično vstopila v razred, sploh nisem razmišljala, kaj bom rekla, kako bo ura potekala. Že s tem, da sem bila tam, s spodbudnimi besedami, kretnjami, nasmehom na obrazu in iskricami v očeh sem jim dala vedeti, da bodo zmogli. In to jim je bila dovolj velika podpora in motivacija za delo,« pripoveduje Andreja, ki učence običajno v razredu vedno opazuje in delo prilagaja njim. »Nemalokrat se mi je tako zgodilo, da se je ura končala povsem drugače, kot sem si jo zamislila.
Učenci so odlični vodiči, in če spremljaš, kaj jih zanima, in jim nekaj tega daš, ti sledijo. Dobesedno 'kupiš' jih s tem,« se zasmeji. »Pri delu na daljavo pa tega ni, tako kot ne trenutnega odziva.« Zdaj jo učenci vsak dan vidijo in slišijo le prek videoklicev in filmčkov, ki jih snema. A to ni primerljivo z delom v razredu. Čeprav se tudi starši zelo trudijo delati z otroki doma, ima učiteljica v šoli vedno drugačno avtoriteto. »Sama sicer nisem takšna, da bi se me bali, ampak bolj mislim na to, da me vedno upoštevajo, da me resnično spoštujejo,« pravi Andreja, ki pa jo prav tako pogrešajo njeni glasbeni oboževalci, ne le učenci.
»Ljudje smo družabna bitja in stik z učenci mi resnično zelo manjka. Manjkajo mi tiste nagajive oči, njihovi otroški komentarji, ki so tako iskreni in zanimivi. Manjkajo mi njihovi odzivi, izrazi na obrazih, ko so navdušeni, ko česa ne razumejo, ko me kaj prosijo ... Manjkajo mi jutra, ko so se prišli stisnit v moj objem ali mi posedet na kolena. Resnično jih zelo, zelo pogrešam. Pogrešam pa tudi glasbo in moje unikatovce,« priznava. Skoraj vsako soboto so namreč imeli kakšen špil in je ves dan ali celo še vso noč preživela s svojo glasbeno družino. »In potem to čez noč izgine. Jasno, da padeš v krizo. Mogoče je teden dni še prijetno, potem pa bi že šla nazaj na oder. Ampak kot kaže, še nekaj časa ne bomo skupaj. Imamo tudi smolo, da smo vsak v svoji občini in se niti 'po naključju' ne moremo videti.
Ne samo da nam manjka glasba, igranje in petje, pogrešam občutek popolnosti, ko stojiš na odru pred občinstvom, ki te sprejema. Manjkajo mi naši pogovori, interne šale, smeh in zafrkancije, naše prijateljstvo. Saj se slišimo po telefonu in si pišemo, pa vendar to ni enako. Zato res vsi komaj čakamo, da se ukrepi še malo omilijo, in ob prvi priložnosti bomo odšli v našo glasbeno sobico ter si dali duška z glasbo in čvekanjem. Na prave nastope pa bomo morali počakati verjetno še kar nekaj časa,« sklene Andreja Črešnar.
Ansamblu Unikat je tik pred korono še uspelo pripraviti samostojni Unikatni večer.
»Še danes, po več tednih takšnega dela, se vsak dan naučim kaj novega, preizkušam nove stvari, iščem takšne in drugačne rešitve, da bi učencem naredila delo zanimivo, da bi ohranjala njihovo navdušenost in motivacijo. Kadar sem še pred karanteno fizično vstopila v razred, sploh nisem razmišljala, kaj bom rekla, kako bo ura potekala. Že s tem, da sem bila tam, s spodbudnimi besedami, kretnjami, nasmehom na obrazu in iskricami v očeh sem jim dala vedeti, da bodo zmogli. In to jim je bila dovolj velika podpora in motivacija za delo,« pripoveduje Andreja, ki učence običajno v razredu vedno opazuje in delo prilagaja njim. »Nemalokrat se mi je tako zgodilo, da se je ura končala povsem drugače, kot sem si jo zamislila.
Andreja ima zelo rada tudi svoje učiteljsko delo.
Učenci so odlični vodiči, in če spremljaš, kaj jih zanima, in jim nekaj tega daš, ti sledijo. Dobesedno 'kupiš' jih s tem,« se zasmeji. »Pri delu na daljavo pa tega ni, tako kot ne trenutnega odziva.« Zdaj jo učenci vsak dan vidijo in slišijo le prek videoklicev in filmčkov, ki jih snema. A to ni primerljivo z delom v razredu. Čeprav se tudi starši zelo trudijo delati z otroki doma, ima učiteljica v šoli vedno drugačno avtoriteto. »Sama sicer nisem takšna, da bi se me bali, ampak bolj mislim na to, da me vedno upoštevajo, da me resnično spoštujejo,« pravi Andreja, ki pa jo prav tako pogrešajo njeni glasbeni oboževalci, ne le učenci.
»Ljudje smo družabna bitja in stik z učenci mi resnično zelo manjka. Manjkajo mi tiste nagajive oči, njihovi otroški komentarji, ki so tako iskreni in zanimivi. Manjkajo mi njihovi odzivi, izrazi na obrazih, ko so navdušeni, ko česa ne razumejo, ko me kaj prosijo ... Manjkajo mi jutra, ko so se prišli stisnit v moj objem ali mi posedet na kolena. Resnično jih zelo, zelo pogrešam. Pogrešam pa tudi glasbo in moje unikatovce,« priznava. Skoraj vsako soboto so namreč imeli kakšen špil in je ves dan ali celo še vso noč preživela s svojo glasbeno družino. »In potem to čez noč izgine. Jasno, da padeš v krizo. Mogoče je teden dni še prijetno, potem pa bi že šla nazaj na oder. Ampak kot kaže, še nekaj časa ne bomo skupaj. Imamo tudi smolo, da smo vsak v svoji občini in se niti 'po naključju' ne moremo videti.
Ne samo da nam manjka glasba, igranje in petje, pogrešam občutek popolnosti, ko stojiš na odru pred občinstvom, ki te sprejema. Manjkajo mi naši pogovori, interne šale, smeh in zafrkancije, naše prijateljstvo. Saj se slišimo po telefonu in si pišemo, pa vendar to ni enako. Zato res vsi komaj čakamo, da se ukrepi še malo omilijo, in ob prvi priložnosti bomo odšli v našo glasbeno sobico ter si dali duška z glasbo in čvekanjem. Na prave nastope pa bomo morali počakati verjetno še kar nekaj časa,« sklene Andreja Črešnar.
