ZVEZDANINA MODROST

Mama se je ločila pred štirimi leti in od takrat je pravi zombi

Objavljeno 01. junij 2019 09.55 | Posodobljeno 01. junij 2019 09.55 | Piše: Zvezdana Mlakar

Draga Zvezdana! Popolnoma iz sebe sem, moja mama mi gre tako na živce, da bi jo spraskala. Stara sem 16 let, imam še dva mlajša brata. Moja mama se je ločila pred štirimi leti in od takrat je pravi zombi. Vse življenje je obrnila v nas, otroke, na živce ji gre, ker hodimo tudi k očetu, in je itak celo sranje, ker smo dva dneva pri njem, dva pri njej, en podaljšan vikend z njo ali z njim in imamo zelo natančen urnik, da sploh vemo, kje smo kdaj. Oče je v redu, bolj je skuliran, je strog, ampak nam da vsaj mir z mamo. Nič nas ne sprašuje, nič ne komentira njenih frk. Mama je v redu, če ima ljubimca, ampak srečuje same kretene. Mi smo vsi veseli, ko ima katerega, ker da potem nam mir in se gre idealno družino z nami in njim, čeprav mi vemo, da je tip zblojen in da samo blefira. Meni se z njo ne da pogovarjati, ker dobi v pogovoru tak cerkveni podton, me gleda globoko v oči in zelo pozorno posluša. Jaz pa vem, da v resnici komaj čaka, da mi bo začela težiti, milo in nežno govoriti, kaj je prav in kaj ne. Zdi se mi, kot da bi se me malo bala, in to mi gre na živce, da se kar izživljam nad njo. Buljim v tla, si grizem nohte in ona že kliče psihologa, da imam travmo zaradi očeta. A vi, odrasli, res mislite, da nam ni nič jasno?! Mi samo vidimo, kako blefirate in lažete, sebi in nam, in bi bili radi idealni. Ni več sledu o moji normalni mami, tisti, ki je znala kaj normalno povedati, tudi zatuliti, če je bilo treba, smo vsaj vedeli, da je živa. Zdaj pa ona mene sprašuje, če je to, da mi reče, da ne smem ven, v redu. Sovražim jo, ker je brez hrbtenice! Kaj je narobe z njo? Barbara

Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Draga moja Barbara!

No, to, da si jezna, me ne čudi, saj si stara 16 let! Tedaj zna biti človek jezen, tudi če veter ne piha v pravo smer. Ne zafrkavam te, hočem povedati, da je v tem življenjskem obdobju normalno in celo odlično, da preigravaš celo čustveno lestvico zelo intenzivnih čustev in tako spoznavaš, kdo sploh si.

Zahvaljujem se ti tudi za zaupanje, redko dobim pisma zelo mladih ljudi, pa bi jih z veseljem sprejemala še več! Zdi se mi, da sem lahko dober sogovornik, sploh ker nisva čustveno povezani in si me izbrala s spoštovanjem.

Brihtna si, iskra si in tudi jedka. Se sploh kdaj zavedaš, da tvoja 'kislina' lahko tudi peče, predvsem tvojo mamo? Tvoja mama je nesrečna ženska in razumem, da ji to zameriš. Odrasli včasih (ali velikokrat) ne zmoremo vseh bremen, ki nam jih naloži življenje, in kaj mimogrede in nehote odložimo tudi na vas. Tudi mame in očetje smo ljudje z napakami in vem, da je trenutek, ko spoznate to tudi otroci, težak. Razumem, da ste jezni, ker ste izgubili veliko iluzijo vsevednosti in nedotakljivosti staršev. Meni, ne boš verjela, se je zgodilo enako.
Tudi jaz sem nekoč lagala otrokom in se delala, da mi je dobro. Nisem vedela, da vse veste in čutite. In sem se opravičila. Čez nekaj časa.


Razumem tudi, da si jezna nanjo, ker blefira. Ker igra močno in organizirano mamo. Ker se samo dela, da ima vse pod nadzorom.

To ni dobro, vem, in čutiš tudi ti. Tako da bi bilo res naboljše, da tudi ti odigraš svojo sceno grizenja nohtov enkrat do konca in da gresta skupaj do psihoterapevta. Ker bi potem zagotovo prišli do resnice, da je najboljša mama tista, ki je sama dobro. Učili so nas, da otrokom ne smemo pokazati, da smo žalostni, da se prepiramo, da smo izgubljeni, zato to skrivamo. To počnemo tako dobro, da začnemo lagati še sami sebi. To izjemno dobro čutiš in opisuješ tudi ti!

Samo eno ti lahko svetujem. Poskušaj biti TI dosledno iskrena. Opisuj svoje občutke in bedo in sram, ki ga čutiš, ko se ti mama prilagaja, ker ne ve, kako bi se ti drugače približala. Misliš, da boš zmogla? Vem, če se jezen spraviš na nekoga in ga obtožuješ, se bo vsak, naj je še tako močan, mama ali oče, začel braniti in dialog ne bo mogoč. To si pa le zapomni, to je velika modrost. Kričanje, obtoževanje, jeza, bes in podobne reči so za to, da se z njimi spoprimeš, jih ukrotiš, analiziraš in ti služijo, da spoznaš sebe in svoja čustva, nekoč tudi svoje bolečine. Mogoče pa je pod tvojo jezo tudi žalost in razočaranje, da sta se tvoja razšla?

Na nekaj bistvenega si pozabila. Da te ima mama rada, da lepo skrbi za vas. Tudi oče. Zakaj ta ljubezen ta trenutek nima moči? Ker odraščaš, ker se v nekem trenutku moraš odlepiti od otroške, odvisniške ljubezni in nanjo postaviti novo, zrelejšo obliko. Ampak ljubezen je tu, je in vedno bo. To je tudi dobro vedeti.

Tvoja mama ima upognjeno hrbtenico, ni brez nje. Očitno so jo zlomile njene sanje, da ji bo s tvojim očetom uspelo živeti do konca dni. Lahko mu je tudi ona rekla ne in se zdaj pobira od te težke odločitve. Starši se ponavadi zavedamo, da ločitev vpliva tudi na vas, otroke, in nam ni vseeno. Potem imamo včasih celo slabo vest, ker nismo zdržali ... Potrebujemo čas, da zacelimo rane, in malo razumevanja.

Tudi jaz sem nekoč lagala otrokom in se delala, da mi je dobro. Nisem vedela, da vse veste in čutite. In sem se opravičila. Čez nekaj časa.

Nikoli ni prepozno, draga moja Barbi, za srečno otroštvo!
Deli s prijatelji