LOVKE

»Laže je kazati s prstom na napake drugih kot pa si priznati svoje«

Objavljeno 01. januar 2019 20.12 | Posodobljeno 01. januar 2019 20.12 | Piše: Danica Lovenjak

V zadnjem času je na piedestalu slovenske igralske srenje, zato je tudi zelo zasedena. Na programu ljubljanske Drame, kjer je zaposlena, skorajda ni dneva brez predstave, ki jo novopečena Severjeva nagrajenka napolni s svojo karizmatično energijo. Ker je Nina rojena za igralko!

Oblečena v punčkasto obleko s pikami me kot Nežka pozdravi na odru Male Drame, kjer je že vse pripravljeno za predstavo Nežka se moži, ki je na sporedu že sedem let. In čeprav je, ko se dobiva, pred njo že 213. ponovitev, se z veseljem prelevi v Nežko. »Še vedno je izziv, ker gre za komedijo, in tudi sicer je predstava zelo zahtevna. Eno uro in pol moraš skrbeti za to, da se imajo ljudje lepo. Smeh pa je iz gledalcev velikokrat teže izvabiti kot sočutje,« pove Nina, ki med prijatelji velja za zelo zabavno, zato se vsi razveselijo njene družbe, kar tudi opazim, ko se sprehodiva po hodniku Drame.
image
»Srečo imam, da živim v svetu, ki me hoče in sprejema tako, kot sem,« pravi igralka, ki meni, da spoštovanje različnosti ljudi najbolj bogati.

»Res sem zelo družabna, radi me povabijo, vendar nimam časa za ljudi, ker sem vse dni v gledališču.« Z nekoliko otožnim glasom pove: »Veliko zabav sem že zamudila zaradi svojega poklica. Ampak saj je vseeno, vsi pravi prijatelji ostajajo.« Vsekakor je priimek Valič najpogostejši v igralskem svetu. »Glede na priimek smo največja igralska družina, res je. Najbolj očitna! Je pa veliko mojih kolegov povezanih, a imajo različne priimke in te družine niso tako, na prvo žogo, razvpite,« se nasmeji.
»Sem edina Valička, edina ženska.
Za zdaj.«


In s katerim igralcem, ki se piše isto kot ona, je najbolj povezana? »Ker moj oče Dare ni več aktiven, brat Blaž pa je član PGD Nova Gorica in tam tudi živi, sem ta hip najbolj povezana z Alešem. V predstavi Tatovi igrava očeta in hčer, pa sploh nisva v sorodu. Oziroma sva, ampak nekje davno, daleč v zgodovini,« razloži v smehu.
»Samo ozrem se nazaj. Ne delam zaobljub ali načrtov. Novo leto vedno jemljem kot en obračun, inventuro.«


»Njegovega sina Matica bom pa še spoznala, končuje akademijo in skupaj sva prejela Severjevo nagrado. Vid in Domen, Iztokova sinova, sta moja bratranca v drugem kolenu, pa sta toliko mlajša, da bi ju slabo poznala, če se nam ne bi življenja poklicno križala.« Veliko Valičev je tudi dobilo največje nagrade na igralskem področju, a Nina zaradi tega ni obremenjena. »Sem edina Valička, edina ženska. Za zdaj. Morda pa zato.« Severjeve nagrade se je Nina zelo razveselila. »Počaščena sem. In srečna. Tudi zato, ker se je ob njej z mano veselilo toliko mojih kolegov.«

Pogreša Šugmana

Ko me popelje v svojo garderobo, jo vprašam, kako je videti njen decembrski urnik. Najprej me zamišljeno pogleda, nato pa iskreno pove: »Imam srečo, da ta hip ne študiram nove vloge, ampak igram le predstave, ki pa jih ni malo.« O tem, da so igralci zelo obremenjeni, pravi: »Nihče ne konča akademije z mislijo, da bo pri izbiri študijev previden, vsi si od samega začetka želimo delati. Igralci smo marljivi in ustvarjalni ljudje, naš poklic nas definira. Tako smo obremenjeni prostovoljno in z obdobji prevelike obremenjenosti se vsi spoštljivo spopadamo. Ker vseeno vsi raje delamo, kot pa čakamo na priložnosti. Pridejo trenutki, ko se ti zdi, da se boš na odru med predstavo zgrudil. Ob taki utrujenosti je misel, da bi pozabil besedilo, v drugem planu, nepomembna malenkost.«
»Nočem zamuditi jutranjih pogovorov
ali prepirov s svojim sinom.«


Nekateri pravijo, da smo nepozabnega Jerneja Šugmana, njenega igralskega kolega, izgubili ravno zaradi preobremenjenosti. Pred kratkim je bilo eno leto, odkar ga ni, za njim pa je ostala globoka praznina. »Nejca zelo pogrešam. Ne morem se pogovarjati o njem,« mi z žalostnim glasom pove in se zamisli. Zato spremeniva temo in Nina mi zaupa predstave, v katerih najbolj uživa. »Prekleti kadilci, Tatovi, V imenu matere so tiste, ki me igralsko najbolj potešijo. So pa Nežka se moži, Županova Micka in Mame v Siti teatru tiste, zaradi katerih sem pridobila igralsko kondicijo in samozavest, v prvi vrsti zaradi kolegov v teh predstavah.«

Starši morajo biti najbolj razumevajoči

V zadnjem času ji je še posebej pri srcu predstava Prekleti kadilci, za katero je bila, poleg predstave Tatovi, tudi nagrajena s Severjevo nagrado. V tem gledališkem koncertu se razmišljanje o kajenju in kadilski problematiki prepleta z utrinki iz življenja in dela naše prve dame nikotina, Svetlane Makarovič. O njej Nina pravi: »V tej svoji krhkosti je najmočnejša. To je bilo zame v bistvu najlepše spoznanje med ustvarjalnim procesom, ko smo delali to predstavo. Ker je v resnici tenkočutna, si je naredila tako debelo kožo, en oklep, da je stvari ne prizadenejo preveč in da lahko reagira. In zato jo zelo spoštujem.« Nina briljira v vlogah Kadilke in Protikadilke, v zgodbi pa je izpostavljena pravica do drugačnosti.
image
»Pridejo trenutki, ko se ti zdi, da se boš na odru med predstavo zgrudil. Ob taki utrujenosti je misel, da bi pozabil besedilo, v drugem planu, nepomembna malenkost,« pove izkušeno.

»Kot mama težko prenašam ljudi, ki nimajo razumevanja za različnost. Nobena mama ali oče se ne bi smela o različnosti izrekati drugače, kot da jo podpre. Starši bi morali biti najbolj razumevajoči ljudje na svetu.« Nakar še doda: »Zagovarjam misel, da smo tako vsi drugačni. Srečo imam, da živim v svetu, ki me hoče in sprejema tako, kot sem.« V predstavi Nina tudi poje in igra flavto, pri čemer ji je zelo koristila osnovna glasbena izobrazba.

»Presenetilo me je. Ugotavljam, da je flavto veliko laže igrat zdaj, po toliko letih, ker sploh nisem obremenjena, kot sem bila prej, v času glasbenega šolanja.« Ravno na silvestrovo imate priložnost videti to predstavo, ki jo bodo odigrali kar dvakrat. Ko Nino povprašam o prihajajočem letu, pove da nikoli ne načrtuje posebnih zaobljub. »Samo ozrem se nazaj, pogledam, kaj se je zgodilo. Ne delam zaobljub ali načrtov. Novo leto vedno jemljem kot en obračun, inventuro.«

Po štiridesetem se ji je sestavilo

Velika večina je Nino spoznala prek razvedrilnih oddaj. »Delo na televiziji me je spremenilo in me ogromno naučilo. Hvaležna sem naključju za te izkušnje, a če pomislim, da bi bila ob nedeljah namesto doma z družino spet v studiu ... Za zdaj ne! Ni tako preprosto, kot se zdi. Pogrešam pa Maria Galuniča, ampak se celo kdaj zgodi, da greva lahko na kavo,« se nasmeji. Nina prizna, da je včasih prava umetnost usklajevati igralsko življenje z družino. »Zadnjih pet, šest let je zelo težko. Za mano so leta dela na RTV Slovenija in leta komedij, s katerimi sem večkrat gostovala po verjetno vseh kulturnih domovih v Sloveniji. Ampak sem vztrajna in se v prostem času ne predajam počitku, raje se vtikam v življenja svojih najljubših ljudi.«

Čeprav so predstave po večini do poznega večera, Nina zelo zgodaj vstaja. »Pač nočem zamuditi jutranjih pogovorov ali prepirov s svojim sinom,« se ob tem pomenljivo nasmehne. Ko me kot Nežka popelje po labirintu Drame, ji namenim opazko, da se je s tem likom že postarala, saj je iz tridesetih prestopila v štirideseta leta. »Najmanj to! Kakšna je vsebina predstave, pa sploh ne bom kaj preveč komentirala – Nežka je namreč dekle, ki še računa na poroko in otroke,« pove 45-letnica v smehu. »Sem že toliko stara, da več ne računam na otroke.«

Pri številnih igralkah dopolnjenih 40 let zaznamuje konec, a pri Nini je drugače. »Če pogledava moje življenje po štiridesetem, se zdi, kot da se mi je šele takrat sestavilo. Moj prehod v peto desetletje je zaznamoval študij predstave Božič pri Ivanovih. Enajst igralk, žensk različnih starosti. Enajst ženstvenih igralk, ki smo se povezale za vedno. Mislim, da se ženske ločujemo po tem, kakšna so naša prijateljstva. Jaz pa s prijateljicami delam, izjemne kolegice imam.«
image
Nina se v prostem času ne predaja počitku, raje se vtika v življenja svojih najljubših ljudi.

A kljub temu se še kako dobro zaveda, da je ženska ženski najhujši sovražnik. »Ah, nesrečne ženske znajo biti grozne in nevarne in spletkarske. Laže je kazati s prstom na napake drugih, kot pa si priznati svoje, a ne,« še reče in se prisrčno poslovi kot Nežka.
Deli s prijatelji