ZVEZDANINA MODROST

»Kdo pa je tvoja žena, da bi ti morala sploh kaj dati?«

Objavljeno 01. december 2019 09.22 | Posodobljeno 01. december 2019 10.10 | Piše: Zvezdana Mlakar

Pismo je dobra iztočnica tudi vsem ljubicam, ki živijo v iluziji, da so njihovi poročeni moški nerazumljeni in ubogi.

FOTO: Jure Eržen/Delo
Spoštovana Zvezdana! Sem poročen, izobražen, miren, radoveden, športnik, ljubeč mož. V zakonu se počutim rahlo podrejenega, kar je moja izbira, ker se mi ne da prepirati. Žena je močna, uspešna, lepa, no, njena lepota usiha, ker prihajava v zrela leta, in če sem iskren, ji celo malo privoščim. Vem, da ji veliko pomeni njena privlačnost, jaz pa sem utrujen od nje in občutka, da mi lahko odleti iz gnezda. Ves čas se moram rahlo napihovati, da me čisto ne zmelje. Saj tega, kar pišem, ne ve, pojma nima, da mi gre njena moč na živce, komandira me, kjer more. Je bolje izobražena kot jaz, več zasluži, jaz pa niti posesati ne znam, kot bi bilo treba. Vem, da sem se spremenil v stalnega kritika, ampak res mi gre na živce, ne morem se več krotiti. Ljubeč sem v resnici samo na zunaj. Ko vam pišem, se mi kar luščijo zamere do nje. Dogovoriti se ne moreva nič, itak naredi vse po svoje. Če ji ne uspe, mi to pripoveduje in jaz bi jo najraje klofnil, ker me ni poslušala, ko je bil čas, ona pa zdaj to obrača v svojo učno uro. To razpredanje brez konca in kraja mi gre res, res na živce. Ona bi iskala vzroke, da se ne razumeva. Kaj mi bodo vzroki, zakaj bi moral kopati po tej godlji? Jaz bi se imel lepo, kolesaril bi, dol bi se dajal in dobro jedel. Pa da bi bil vsaj kdaj pa kdaj šef, glava družine. Imam prijateljico, ki mi zelo odgovarja, in mika me, da bi se spustil z njo v razmerje, saj mi žena ne da tistega, kar potrebujem. Zanima me, kaj misliš, zdiš se mi dokaj v redu, tvoji odgovori so mi všeč!

Iztok


Iztok!

Pojdi ti malo v maloro iskat svoj smisel! Kako mi lahko izobražen, ljubeč moški napiše tako pismo?! In me na koncu celo vpraša, kaj naj naredi, ker mu žena ne da tistega, kar potrebuje?! Kdo pa je tvoja žena, da bi ti morala sploh kaj dati? Je tvoja mama? Tvoja medicinska sestra, tvoja negovalka, kuharica, ekonomistka? Kdo od zunaj, za božjo voljo, ti lahko kaj da, sploh pa, kdo od zunaj lahko zgradi in polepša tvojo samopodobo? Nihče! Se še ni rodil in se tudi ne bo! 

No, bil je čas zato, starši bi te morali opremiti z občutkom lastne vrednosti, lahko bi te objeli z vso nesebično in brezpogojno ljubeznijo. Očitno te niso in zdaj nezrel hodiš naokoli in iščeš od zunaj nekaj, kar ti manjka, praznino imaš globoko v sebi.
In ne glede na to, da je tvoja žena na neki način tudi tvoja mama (ko išče vzroke, te ljubi in živi s tabo), je tudi tvoja medicinska sestra, kuharica in negovalka (saj, kot pišeš, zdaj, ko si se poškodoval na kolesu, tudi skrbi zate), je tudi tvoja ekonomistka, saj veliko zasluži in ti ni treba skrbeti še za preživetje. Kaj bi še mali gospodič potreboval?! Občudovanje?

Srce moje neodraslo in neodgovorno, svetujem ti, da začneš z ljubico. Mogoče te bo žena dobila z njo in se ločila od tebe, ti pa mi boš čez 10 let poslal podobno pismo, da ti ljubica tudi ne da tistega, kar potrebuješ.

Si zelo potreben, v vseh smislih. In človek, ki je tako zelo potreben, ni seksi, ni močan, je navadna šleva, ki se boji brskati po vzrokih svoje potrebnosti, ki bi ga edini lahko izvlekli iz te godlje. Ampak gospod ego ne dovoli, kajne? Če si od koga res odvisen, če si komu res podrejen, je to tvoj lastni ego, ki ti vlada in te bo nekega dne spravil na kolena. In zraven tebe še vse tvoje, ki te ljubijo. Ker je ego tako zvit in manipulativen, ti, seveda, sploh nikoli ne boš kriv, nikoli se ne boš zbudil iz te iluzije svoje potrebnosti, ker ne veš, da je VSE v TEBI, vsa moč, vsa svoboda, vsa ljubezen!
Zavedam se, da pišem slepemu, ki ni niti tako daleč na evolucijskem nivoju, da bi se kdaj vprašal, kaj lahko stori on sam, da bi bilo bolje. Zavedam se, da zate stavek »živi najboljšega sebe« pomeni, da strežeš svojemu egu, da pričakuješ, da bodo vse dobro iz tebe potegnili drugi. Da so se za to tudi rodili, da bodo enega Iztoka stregli od spredaj in zadaj, da bodo pridno kimali, ko bo modroval, da bodo štimali deco, ko bo on svobodno kolesaril, da se bodo zavili v cunje, skrili svoj šarm in ga šparali samo zanj.

Jasno, žena te kastrira, ampak ona je tvoja izbira. Zaljubljaš se v močne, svobodne in neodvisne ženske, ki bi jih rad podredil, ki so tudi rade lepe, in navijam zanjo, da ostane čim dlje sveža, zdrava, mladostna. Ampak s čim, dragi moj? S tem, da se pretvarjaš, da si močan, da si moderen moški, ki pomaga ženi (spet samo na zunaj, ker tudi sesaš samo zaradi vtisa in zato tudi ne znaš dobro, ha, ha)? Že ideja, da bi si rad nekoga podredil, je bolna. Saj nimaš niti toliko jajc, da bi sedel z njo in ji vse, kar si mi napisal, sam povedal! Kaj pišeš meni, ona je tista, ki bi ji moral vse to povedati, priznati strahove, jezo in vso svojo
izgubljenost. In njo bi potem moral tako pozorno poslušati, kot boš zdaj bral moj odgovor. Ker ti v odgovoru nič ne priznašam, verjamem, da ga boš v hipu pozabil in živel svoje laži in iluzije še naprej, da boš našel tisoč in en razlog, da nimam prav.

Edino, kar bi veljalo, pa je, da bi šel stavek po stavek v svojem pismu analizirati, vse, kar si napisal slabega o ženi, bi moral obrniti, kot da velja zate, in se ves čas spraševati: Ali je to res? Kaj je res? Kdo sem jaz? Do svoje resnice lahko prideš prek delovnih listov Byron Katie (The Work, Delo) in zaživi sebe, pa magari z ljubico, s kolesom ali drevesom!
Tvoje pismo je dobra iztočnica tudi vsem ljubicam, ki živijo v iluziji, da so njihovi poročeni moški nerazumljeni in ubogi. Človek, moški, ženska s slabo samopodobo, ki ne zna biti odkrit, jasen in ne zna narediti reda (jasnosti) pri sebi in v svojem razmerju, se rad hrani z ostanki, saj ima vsaj takrat občutek, da je glavni. Velja zate, za tvojo ženo in bodočo ljubico. Hranite se z ostanki samega sebe in drug drugega, ker se bojite biti celi.
Deli s prijatelji