LOVKE

Joče ob hčerkinem petju

Objavljeno 20. februar 2019 08.53 | Posodobljeno 20. februar 2019 08.53 | Piše: Danica Lovenjak

Vrhunski glasbenik, ki je dobro znan domačim odrom, se predstavlja v novi podobi. Ker v prvi vrsti daje sebe, je tak tudi naslov nove skladbe, ki je hkrati del istoimenskega albuma Sebe dajem. Samuel Lucas nam je v pogovoru zaupal tudi, da je v njem preveč življenja, da je neizmerno ponosen na hčerki in hvaležen za ljubezen, ki ga obdaja.

»Če je človek čustven, da iz sebe maksimalno,« je prepričan Samuel.
Že od otroštva ga spremlja kitara in tudi na najino srečanje v petični ljubljanski lokal je prišel z njo. »Zelo sem vesel, da sem se odločil za ta inštrument, ker me v slabih trenutkih pomirja, v veselih pa spravlja še v boljšo voljo. Ta ‘gospodična’ bo verjetno z mano do konca življenja.«

image
»Če je človek čustven, da iz sebe maksimalno,« je prepričan Samuel.

Najprej jo je izmikal očetu, ker mu je ni hotel posoditi. »Ko sem jo sunil, sem šel kakšnih sto metrov od doma, kjer je bila kapelica. Kitaro sem vlekel po tleh za sabo, saj je bila večja od mene. Tam sem se učil igranja, ker pa sem jo vrnil poškodovano, sem jih dobil za kazen po ušesih,« strne spomine iz časa, ko je štel komaj šest let.

image
»Z novo podobo poskušam biti jaz in zbežati od vseh idolov,« razkriva glasbenik o svežem projektu.

»Ampak ni mi žal. To je del življenja. Če bi bilo vedno samo lepo, verjetno ne bi govoril o tem. Dobro se spomnim očetovih jeznih trenutkov,« se navihano nasmehne. V mladih letih se je preizkusil tudi v številnih športih, vendar je zmagala ljubezen do glasbe. »Vse sem želel poskusiti v življenju, ampak ni bilo večje ljubezni kot glasba. Samouki imamo to prednost, da se nam uho bolj razvije kot naučenim.«

image
»Sem najsrečnejši človek na svetu, ker imam hčerki. To je nekaj neprecenljivega,« prekipeva od ponosa kot očka.

Ko se usedeva v prostor, v katerem naju obdaja ogromno cigar, mi Samuel razkrije: »Cigar ne kadim, moja razvada so cigareti, a bi se je rad rešil. Vsake toliko jo za nekaj mesecev opustim, potem pa spet začnem. Ampak dobro, eno razvado moraš imeti. Mislim, da ni nihče popoln,« se pomenljivo nasmeji. »Zdaj veliko kadim, ker sem v velikem stresu. Moram dokončati album.« Že 4. marca bo namreč njegov prvi samostojni album ugledal luč sveta. »To je zelo težek posel, ampak če nekaj obožuješ, ti ne sme biti težko, temveč moraš v tem uživati. Čeprav daš iz sebe nekaj litrov potu vsak večer, moraš sprejeti, da to spada zraven.«

Tudi naslov najnovejše skladbe in albuma sovpada z njegovim nazorom: sebe dajem. »Mislim, da sem na dobri poti. Tukaj pokažem, kdo sem. Celoten projekt bo usmerjen v to, kar imam v sebi in bi rad dal ljudem.«

Nadoknadil zamujeno

Samuela smo najprej spoznali prek priredb, kot odlični interpret pa je z njimi navdušil tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas. »Rad bi dosegel, kar sem dosegel s priredbami. Vsi vedo, da z bendom delamo odlično in naredimo super zabavo. To želim tudi s svojo glasbo.« Iz žepa potegne telefon in mi pokaže nekaj pesmi z novega albuma. Večinski avtor besedil je Rok Lunaček, dve pa je napisal tudi Igor Pirkovič, medtem ko je v glasbenem delu prispeval svoj pečat kitarist Teo Collori. Na njem bo tudi duet z mlajšo hčerko Arijano, ki je od septembra članica njegove skupine.

»Želim si, da bi šla po drugi poti kot jaz. Pravijo, da sem super oče, ampak jaz vem, da nisem bil ob Arijani in Dajani, ko sta odraščali, saj sem delal v tujini. To je tisto, kar je manjkalo v celotni zgodbi. Meni je bilo verjetno najteže, ker sem vedel, da to ni dobro, onidve pa sta se doma spraševali, zakaj me ni. Pri tej pesmi gre za izpoved.« Nato se spominja: »Pri 23 letih sem dobil Dajano. Takrat sem mislil, da sem že veliko naredil v življenju. Res sem nezrelo razmišljal,« se odkritosrčno nasmehne.

»Sem pa najsrečnejši človek na svetu, ker imam hčerki. To je nekaj neprecenljivega. Zelo sem ponosen na obe.« Nato z mano deli čustven trenutek, ko je zajokal ob Arijaninem petju: »Na silvestrovo smo igrali v Medvodah. Ko je Arijana pela, sem opazil mlado dekle, ki je pred njo jokalo. Še huje je bilo, ko sem videl nekaj metrov stran 50-letnega gospoda, ki se je zjokal, pri tem pa ga je žena tolažila. Takrat se tudi jaz nisem mogel zadržati.« Zato se ne strinja s stereotipom, da moški ne jočejo. »Mislim, da se tudi najhujši ‘mafijaši’ zjočejo. Zakaj ne?! To so čustva. Če imaš čustva, si človek. V glasbi je to zelo pomembno. Če je človek čustven, da iz sebe maksimalno.«

Brez kape vse pozdravlja

Ko si ogledujeva številne konjake v lokalu, izvem, da je ljubitelj viskija. »Pred nastopom spijem dva kozarca viskija. To se mi zdi super, da malo spijem in se s tem vsaj malo približam ljudem pod odrom, ki so spili veliko več,« se pošali. Videospot za najnovejši singel Sebe dajem, ki doživlja številne pohvale, je posnel sam, na potepanju po New Yorku. »Mogoče bi imel lahko kakšno zgodbo, ampak jaz nisem človek zgodb, nočem več limonad. Hočem, da je videospot tak, da ga rad pogledaš.«
»Tudi najhujši mafijaši se zjočejo. Zakaj ne?! To so čustva. Če imaš čustva, si človek.«


Ob tem doda: »V svoji novi podobi poskušam biti jaz in zbežati od vseh idolov.« Tudi zato si je omislil nov imidž, saj smo ga pred leti ves čas videvali s kapami in rutami. »Vsak mora biti to, kar je. Ko sem nosil kape in rute, so me vedno spraševali: ‘Zakaj se skrivaš za tem?’ To je bil imidž, ki sem ga imel že na Švedskem, in ko sem se vrnil v Slovenijo, sem ga obdržal. Potem sem se vprašal, ali se res skrivam, saj če me ne vidijo v oči, mi ne verjamejo. Zato sem se odločil, da bom vse odvrgel. Tudi postrigel sem se. Ko sem za tem prišel na prvi nastop, pa so me spet spraševali, kje imam kapo ali ruto. Nisem več vedel, komu bi ugajal. Odločil sem se, da ne bom nikomur, le sebi bom ostal zvest. Saj če boš ugodil sebi, se boš imel najbolje.«

»Če bi gledal na denar, ne bi imel 11-članske skupine.«

Nato se pošali: »Ko sem se sprehajal po ulici s čepico s ščitom, sem malo gledal navzdol, pa mi ni bilo treba nikogar pozdraviti, saj nikogar nisem videl,« se nasmeji. »Zdaj pa vidim vse in pozdravljam preveč, tudi tiste, ki jih ne poznam,« še doda v smehu. »Ljudje so me sprejeli takšnega, kot sem. Ampak na začetku jim je bilo čudno. Češ: ‘A to je Lucas?’ Ko se zazrem v preteklost, se vprašam, zakaj sem sploh imel kapo. Ker zdaj vidim, da mi ni pristajala. Je pa res, da te vsak vidi drugače. Kot glasbenik, umetnik moraš izstopati, biti malo drugačen. Lepši ne moreš biti, lahko pa si drugačen,« se nasmeji.

Petri je popolnoma predan

Pri njegovi glasbeni karieri mu pomaga tudi srčna izbranka, s katero sta že nekaj let usklajen par. »Petra je moja ljubezen. Čeprav ima veliko svojega dela, najde čas zame. Res mi je v veliko pomoč.« O njej pripoveduje le najlepše. »Vesel sem, da sem s Petro in njeno družino. In da bom še dolga leta. O tem sem prepričan. Ker do zdaj nisem bil prepričan za nobeno.«

»Nisem človek zgodb, nočem več limonad.«

Ob tem pa še razodene: »Če živiš z nekom, ti mora biti popolnoma jasno, da ga spoštuješ in da se, kar zgradiš, ne ruši.« Največ mu pomeni, da lahko živi izključno od glasbe. »Preživljam se z glasbo, ker je to nekaj, za kar najbolj verjamem, da sem sposoben delati. Tako dolgo sem vztrajal, dokler nisem rekel: ‘No, zdaj pa lahko končno živim od tega.’ Nekaj let nazaj bi lahko vrgel puško v koruzo. Ko človek pride do tega, se vpraša: ‘Glej, kaj pa boš počel v življenju? To je tvoja ljubezen in to najraje počneš!’ Ves čas se moraš truditi. Sem tudi eden redkih glasbenikov, ki ne gleda na denar, ker če bi gledal nanj, ne bi imel 11-članske skupine. Lahko bi imel samo štiri člane in pobral denar. Ampak to ni to. Uživam v kvaliteti, v tem, kar počnem. Zaradi tega mi ljudje verjamejo, ko grem na oder. Priti do tega pa je zelo težko.«

Opravičilo
V prejšnji številki nam jo je grdo zagodel tiskarski škrat, za kar se vam iskreno opravičujemo, predvsem pa Lucasu in Mikiju. Zato še enkrat objavljamo intervju s Samuelom Lucasom, tokrat opremljen s pravimi fotografijami. Miki Vlahovič pa vas s svojo zgodbo pričakuje v naslednji Suzy. Hvala za razumevanje.

V pogovoru o denarju Samuel pove: »Seveda je denar pomemben, kajti brez njega smo nič. Na žalost je tako. Moraš imeti poln hladilnik. Če imaš praznega, ni niti dobre vezi doma z ženo. Denar potrebujemo, vendar jaz ne potrebujem veliko, le toliko, da se imam lepo. Da ne razmišljam, ali bom lahko jutri plačal račun, ali bom imel plačo za svoje nastopajoče in ali bom lahko vsaj za tri dni šel kam na morje. Denar bo na žalost ostal, tudi ko nas ne bo.« Najpomembnejše pa se mu zdi zdravje. »Glasba je na prvem mestu, ampak pred njo mora biti vedno zdravje. Če jaz nisem zdrav, ne bo niti glasbe. Zdravje je vse, kar potrebujem.«
Deli s prijatelji