PRIJATELJA

Jan Plestenjak: »Živiva življenje, ki ga Američani gledajo v filmih«

Objavljeno 23. januar 2019 18.25 | Posodobljeno 23. januar 2019 18.25 | Piše: Petra Ujawe

Poznata se že kakšnih osemnajst let, sedemnajst pa že igrata skupaj. Jan Plestenjak in njegov kitarist Zdenko Cotič - Coto sta najboljša prijatelja, ki neznansko uživata, kadar sta skupaj. Naš pogovor je potekal zvečer, ob kozarcu vina in dobri hrani. »Ta intervju bo kot najin prijateljski večer,« se takoj razveseli Jan. Je teh veliko? Oba prikimata. »Pokličeva se, in takoj po tem, ko se vprašava, kako sva, sledi: ‘Kaj pa počneš zvečer?‘« se smeji pevec.

Jan: »Moj menedžer Aleš Uranjek mi je zadnjič rekel, da takega rock'n'rolla, kot je pri nas, še ni doživel.« Na odru ali za njim? »Za njim,« se navihano nasmehne.
Najbolje je to, da sta tako dobra prijatelja, da lahko eden od njiju preprosto reče: Danes se mi pa ne da. »Prijateljstvo ne sme biti obveza, pač pa je oplemenitenje življenja,« se strinja Jan. »Je nekaj, kar te pogreje,« doda njegov prijatelj Coto.

Kaj pa počneš?

Zgodbo o prvem srečanju mi zaupa prekaljeni primorski kitarist, Zdenko Cotič - Coto. Čeprav je vrhunski glasbenik, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot kitarist legendarne skupine Bazar, se nista spoznala v glasbenih krogih. »Prvič sem ga srečal v Kopru, na Belvederu. Stal je na vrhu hriba in sva se pozdravila. Vedel sem, kdo je, on pa je očitno tudi poznal mene. 'Kaj pa počneš?' sem ga vprašal. 'Eno dekle čakam, pa ne vem, ali bo prišlo,' mi je odgovoril. Zaželel sem mu srečo in se poslovil.« Zdaj, ko igrata skupaj, se veliko družita.
image
To, da spijeta kozarec vina in se imato super, je zanju bolj življenjska izkušnja, kot če bi poslušala koncert popolnega glasbenika.

»Imava trenutke, ko si dava poljubčke,« preprosto pove Coto. »Poveva si tudi intimne stvari, drug drugemu prisluhneva, se razumeva. Zato pa imamo prijatelje. Tudi tišina med nama je lahko prijetna.« Mimogrede mi zaupa, da Jan zelo rad zapoje Bazarjevo skladbo Si še jezna name. Očitno se malo poistoveti s tem, se pošaliva.

»Včasih vsi malo potarnamo, ampak še lepše je, ko imaš nekoga, ki se veseli s teboj,« pravi Jan. »Da ti ne zavida, pač pa samo odpre srce in reče: 'Kako lepo, res sem vesel zate!' Ljudi, ki znajo uživati tudi v tvoji, ne le v svoji sreči, je izjemno malo.«
image
Coto: »Jaz sem lahko tudi toliko ubrisan, da spadam med mulce.«

Če imaš nekoga, ki ti je zelo blizu, pa te lahko dvigne, kadar si slabe volje. »Vsak njegov klic je nekaj posebnega,« reče Coto. »Vsakokrat, ko se na zaslonu zasveti njegovo ime, se ga razveselim bolj kot kateregakoli drugega prijatelja.« Jan ga prekine s pripovedjo: »Nekega dne me je Coto trikrat klical, kje sem in kaj bom počel. Potem pa se je kar pojavil pri meni na vratih s kitaro v kovčku. 'Tole sem ti prinesel.' Presenečen sem mu odvrnil: 'Pa saj ni moj rojstni dan. Zakaj?' In rekel je: 'Ker te imam rad.' In tako mi je nekega dne kar podaril telecaster kitaro, ki jo zdaj igram na vseh turnejah.« Coto skomigne: »Res ga imam rad, zato sem mu želel podariti to kitaro. A brez skrbi, pozneje je tudi on meni kupil eno!«

'Samo jeva in pijeva!'

Poznata se tako dobro, da sta pravzaprav družinska člana. »Najboljši prijatelji to so,« pritrdi Jan. »To je čista emocija, to je srce. Nimava težav z izkazovanjem čustev. Tudi skladbo Dal bom besedo sva kot vse ostale ustvarila med hrano in pijačo. Pri meni doma sva odprla steklenico vina, jaz pa sem ga prosil za kakšno novo melodijo. Ko je nekaj odigral, me je to spodbudilo. Melodijo sem zapeljal naprej, zraven sem začel pisati besedilo in v uri in pol se je zgodila skladba. Rekel sem mu: 'Glej, kako dobro sva to naredila!' Coto pa se mi je smejal: 'Jaz sem te samo gledal, ničesar nisem naredil!' Ampak brez njegove iztočnice te pesmi ne bi bilo, zato je soavtor, ker se mi zdi to spoštljivo in pošteno.«

Coto prizna, da se Janu še vedno vsak dan čudi: »On je klasično izobražen glasbenik, jaz pač nisem. Zelo hitro zna skanalizirati stvari. Jaz potrebujem mesec dni, on naredi to v dveh urah. Ko je ustvarjal to pesem, sem bil raje kar tiho, samo mir sem mu dal, ko sem videl, kako dere iz njega.«

Ali skupaj počneta še kaj, kar ni povezano z glasbo? »Samo jeva in pijeva,« se zasmeji Coto, Jan pa prikima in doda: »Živiva življenje, ki ga Američani gledajo v filmih o Toskani in zaradi katerih se potem odpravljajo tja, da bodo tam uživali, jedli in pili.«

Nasveti

Drug drugemu pomagata tudi z nasveti. »Jaz Cota poiščem zaradi svojih negotovosti, predvsem kar se tiče odnosov med ljudmi,« pravi Jan, Coto pa prikima: »Tudi jaz pri njem. Pravzaprav se ljudje večino časa pogovarjamo o odnosih. Vsak ima svoje zgodbe in midva jih deliva.« Coto doda, da se nasvete trudi upoštevati, pogovor pa mu vedno osvetli situacijo. »Človek ima tendenco pasti v klišeje,« pravi Jan.
image
»Nisem Superman. Zato mi ni težko povedati, da sem tesnoben, negotov in da gledam skozi okna garderobe v dvorani, koliko avtov se vozi na koncert, ker me skrbi, če bo dvorana polna. Vse to je res.«

»Dobrodošlo je, da te nekdo resetira. Pri tem se ne smeš počutiti ogroženega, ampak moraš to sprejeti kot vabilo.« Ali je Janu kakšen Cotov nasvet še posebej ostal v spominu? »Spomnim se, ko mi je za kakšno dekle rekel, da je super in da sem jaz idiot. Ampak nisem ga poslušal, čeprav je imel najbrž prav.« Pravi tudi, da se tega še ni naučil, in še vedno deluje na enak način. »On je morda v tisti ženski videl stabilnost, resnost, trdnost, ljubeznivost, jaz sem pa potreboval v njej še nekaj, kar me bo razburkalo. Moje življenje je tako polno ekstremnih sunkov, da se me najmanjši tresljaji ne dotaknejo. To je moja napaka, vem. Videti je, da potrebujem cunami, da sem odvisen od adrenalina in vznemirjenja. A to še ne pomeni, da ne znam uživati v malih stvareh.«

Dobra plat tega prijateljstva je, da se brez težav pogovarjata o čustvih. Jan zase pravi, da je odprt in ničesar ne skriva pred nikomer. »Neki psihiater mi je rekel, da je moja napaka, da sem preveč odprt in nimam skrivnosti. Zakaj bi se bal svojih slabosti? Saj nikoli nisem rekel, da sem najpametnejši, najlepši in najboljši. Nisem Superman. Zato mi ni težko povedati, da sem tesnoben, negotov in da gledam skozi okna garderobe v dvorani, koliko avtov se vozi na koncert, ker me skrbi, ali bo dvorana polna. Vse to je res. Ker sem to priznal, me bo zdaj nekdo zabodel v hrbet? Kar naj me, da bom vsaj vedel, kdo so moji sovražniki.«

Brazgotine so nujne

V življenju se pogosto zgodi, da določena prijateljstva ne obstanejo. »Res je,« prikima Jan. »V zadnjih letih se mi je to kar nekajkrat zgodilo in me je zelo bolelo in močno prizadelo. A mi je Coto rekel: 'Življenje gre naprej. Družbe se menjajo, to se zgodi. Ne smeš se oklepati spominov, pač pa moraš tudi ti naprej.' To je pravi prijateljski nasvet.«
»Trenutke sreče pobiraš kot češnjice na torti.
Si predstavljaš, da bi vsak dan pojedel pet kilogramov torte?«


Coto ga dopolni: »Mislim, da temu nihče ne uide. Vsakomur se zgodi in za vsakogar je boleče.« Jan doda, da iz tega ne potegne nauka, naj bo naslednjič bolj previden. »Ne je**m. Ne bom 'ziheraš' in si dal treh kondomov čez dušo. Vedno znova sem pripravljen dati vse in jih zaradi tega dobiti po nosu.« Coto se popolnoma strinja. »Edino tako lahko res živiš. Drugače je življenje prazno.«

Moramo se učiti, se motiti, moramo delati napake. »Brazgotine so nujne,« pravi Jan. »Ko sem prvič zapel Mojo ljubico, je bila zanič, ker nisem vedel, o čem pojem. Na albumu Klasika mi je bilo že malo jasno. Ko jo zdaj pojem na koncertih, vem več, in ko jo bom zapel čez deset let, bo še boljša.«
»Ne je**m. Ne
bom 'ziheraš' in
si dal treh
kondomov
čez dušo.«


A skladb navadno ne piše z navdihom ene osebe. »Napisal sem skladbo ob očetovi smrti, za mamin rojstni dan pa Tebe imam. Pustil ti bom sanje sem napisal za dekle, ki je zdaj zelo znano v plesnem svetu, običajno pa gre za skupek izkušenj. Ko si na odru in poješ, se vse te življenjske izkušnje in čustva združijo v pesmi. Pesem lahko nastane v dvajsetih minutah, pišem jo pa vse življenje.«

Očetovska energija

Med njima je kar nekaj let razlike, in čeprav so v Janovem bendu mlajši glasbeniki, se mu običajno zdi, da 'pade' bolj v Cotovo skupino. »Čeprav je med mano in mulci v letih manj razlike kot med mano in Cotom, kaže, da me moj števec kilometrov vsake toliko časa izda.« Coto odkima: »Jaz sem lahko tudi toliko ubrisan, da spadam med mulce.« V glasnem smehu se Jan strinja: »Še bolj.«
Coto: »Koncert mora biti verska izkušnja, kot bi bili pri maši.«


Ali ta razlika v letih pomeni, da je med njima tudi očetovska energija? »Zame je,« prikima Jan. »To čutim v odnosu do Cota. Očeta sem izgubil pri dvaindvajsetih letih in ga pogrešam. Čeprav imam izjemno mamo, je v določenih letih zelo težko prevzeti vlogo malega boga. To pomeni, da ni nikogar več, ki bi te usmerjal. Takrat pogrešaš očeta. To čutim zadnja leta in vsakokrat znova si rečem: 'Ne bodi reva, zberi se, stopi trdno na tla in spelji zadevo.'« Borbeni duh je v njem že od nekdaj. »To imam po mami, ki je bila bolj borbena kot oče, tudi zaradi narave svojega dela.« Coto pravi, da Jana iskreno občuduje: »Sodeloval sem že z veliko glasbeniki in Jan je največji bojevnik, najbolj izdelane vizije ima in je zato najboljši v naši državi. Pri človeku, ki si je vse pridobil z garanjem, nimaš druge izbire, kot da ga poslušaš. Vse, kar naredi, deluje, zato se tudi jaz učim od njega in se vedno znova začudim. Garač je in po tem sem jaz njegov sin.« Jan se glasno zasmeji, a ga Coto hitro ustavi: »Učim se od nekoga, ki je v poslu sto let starejši od mene in ve vse.« Toda če ima Jan borbenost po mami, kaj ima po očetu? »Ne smem reči,« se nasmehne pevec, »ampak po njem obožujem ženske.«

Prigarano samozavesten

Jan zadnje čase zelo veliko razmišlja o življenju, pravi, da celo preveč. »Spoznanje zadnjega leta in pol je, da je borba edina prava naravna stvar. Brez tega ni življenja.« Pa bi mlajšemu sebi, če bi ga srečal, dal kakšen namig? »Milijon različnih nasvetov je, a bog ne daj, da bi naredil drugače, kot sem. Vse napake, ki sem jih naredil, sem moral narediti, da sem danes lahko suveren. Prigarano samozavesten sem. Nič ni prišlo zlahka.«
»'Ne smeš se oklepati spominov, pač pa moraš iti naprej.' To je pravi prijateljski nasvet.«


Coto pa lahko Jana zelo veliko nauči na enem področju. »Čudovit zakon ima,« pravi pevec. »Da si z nekom skoraj 40 let in greš še vedno lahko z njim na izlet, se imaš noro lepo in romantično ter imaš še intelektualne pogovore, je čudovito. To je najlepša pesem. Jaz sem prestar in ne bom dosegel njegove številke, četudi se jutri poročim. In Coto je s tem napisal najlepšo pesem.«
»To je čista emocija, to je srce. Nimava težav z izkazovanjem čustev.«


Kitarist, vidno ganjen ob Janovih besedah, skromno doda: »Ni enotnega nasveta. Moj nasvet lahko velja zame, ne za vsakogar. Gre za skupek drobnih stvari in tudi srečo, da najdeš sorodno dušo, nekoga, s katerim se vedno znova najdeš in ugotoviš, da je najlepše biti s to osebo. Seveda so trenutki, ko ni vse idealno. A ogenj moraš podkuriti, da spet gori, moraš skrbeti zanj. Predvsem pa ne sme vse skupaj postati navada in moraš biti človek za dolgo zvezo.«

Ali je Jan večni iskalec ljubezni? »Saj smo vsi. Vedno jo iščemo in hrepenimo po njej, vsak dan znova,« odgovori, Coto pa prikima: »Ljubezen je tema vseh knjig, vse glasbe, od opere naprej. Ker je nihče ne zna razložiti.« Sta srečna v življenju? Nekaj trenutkov razmišljata v tišini, potem najprej spregovori Jan: »Trenutke sreče pobiraš kot češnjice na torti. Si predstavljaš, da bi vsak dan pojedel pet kilogramov torte?«
»Spomnim se nasveta, ko mi je za kakšno dekle rekel, da je super in da sem idiot. Ampak nisem ga poslušal. «


Tudi s tem se Coto strinja: »Sreča je tudi to, da ni nesreče. Treba jo je znati prepoznati.« To je zdaj laže kot pred leti. »Kaj je sreča?« mi vrne Jan. »Da imaš priložnost narediti največji hit ali ti je dovolj sedeti na stolčku v Strunjanu ob tristo let stari oljki in kaditi cigaro?« Natanko to je velika sreča, opozori Coto. Zreš v sončni zahod in živiš življenje, ki ga Američani gledajo v filmih. Vsak dan znova. Z najboljšim prijateljem ob sebi.
 
Deli s prijatelji