ZAROKA

Gorana Šarac in Jana Polak: V najini zvezi bomo vedno trije

Objavljeno 11. januar 2019 08.38 | Posodobljeno 13. januar 2019 10.22 | Piše: Polona Pirc

Njuna zveza ni prav nič pocukrana, je zgodba dveh zrelih ljudi, ki sta izgubila svoji ljubezni, se zlomljena našla in drug drugega vrnila v življenje.

Jana Polak in Goran Šarac sta preprosto srečna, da sta se našla. Zdaj lepšata dni drug drugemu.
Družina Gorana Šarca je z novim letom obrnila nov list v življenju – na željo sinov Reneja in Simona so težke, solz in žalosti polne dni pustili za seboj. Ljubljena mama in žena Simona Weiss ne bo nikoli pozabljena, a oni, ki so ostali, morajo živeti dalje. Preselili so se v nov dom, tja vnesli svetlobo, toplino, veselje in ljubezen, Goran in njegova partnerica Jana Polak pa sta pred dnevi najavila tudi zaroko.

Za srečanje smo se dogovarjali že od poletja, a jim je življenje nosilo nove in nove preizkušnje, vzpone in padce. V ponedeljek, nekaj dni po odmevni zaroki, ki to v pravem pomenu besede sploh (še) ni nameravala biti, smo se končno dobili. Jana je poskrbela za domačnost, skuhala je dobro kavo in narezala domačo orehovo potico. V njihovem novem domu je prijetno, Goran je sproščen, Jana pa topla, preprosta in ljubeča.

image
Jana je Goranu ponudila oporo, ko mu je bilo najteže, skupaj sta oba zaživela na novo, z njima pa tudi njuni sinovi.

Njuna zveza ni prav nič pocukrana, je zgodba dveh zrelih ljudi, ki sta izgubila svoji ljubezni, se zlomljena našla in drug drugega vrnila v življenje. Ne delata si velikih ciljev, a skupaj jima je opazno lepo, predvsem je čutiti trdno stkano prijateljstvo, spoštovanje in tudi tisti ščepec 'nečesa več'.

Ko duši začutita, da se potrebujeta

Nedavna zaroka je dvignila kar precej prahu, v resnici pa Goran pred Jano še ni pokleknil. »Za praznike sva bila v Peroju in na družabnem omrežju sem spreminjal svoj status iz 'samski' v sedanjega. Ni se mi zdelo prav izbrati le 'v zvezi', ampak sem označil 'zaročen'. In nato se je sprožil plaz,« pove, kako je bilo v resnici.

»Zgodba dveh zrelih ljudi, ki sta izgubila svoji ljubezni, se zlomljena našla in drug drugega vrnila v življenje.«

»Ko sem videl odziv, je bilo že prepozno za spremembo, malce naju je zaskrbelo le, kako se bodo odzvali najini sinovi, ker jim osebno nisva nič javila,« pojasni. A sta se kmalu pomirila, ko so ju vsi trije podprli. »No, prava zaroka me vseeno še čaka, so mi prijatelji že napovedali, da mi to, da grem pred Jano na kolena in jo zaprosim, kot se spodobi, ne uide,« v smehu prizna Goran.

»Vsaka ženska si želi biti za svojega partnerja prva in edina, jaz pa sem se zavedala, da bo z nama vedno tudi Simona. Morala sem prerasti egoizem.«

Kako pa se je njuna zgodba začela, kako sta se z Jano našla? »Iskal sem prostor za kosilo po maši, ki smo jo z družino in nekaj prijatelji imeli pol leta po Simonini smrti, Miki (brat, op. p.), ki jo je poznal, pa mi je predlagal, naj pokličem Jano, ki je imela v Tržiču dobro domačo gostilno. Pripravila nam je kosilo, ampak takrat so naju le predstavili in sva se spoznala. Nato sem čez nekaj časa razmišljal o nakupu hotela pri Kamniku in spet mi je Miki predlagal, naj za mnenje vprašam Jano, ki ima izkušnje s podobno dejavnostjo.

»Ne znam razložiti drugače, a podobne energije čutim v objemu svoje mame, čutil sem jih ob Simoni in jih zdaj pri Jani.«

Poleg gostilne, ki jo je vodila takrat, je bila pred leti namreč tudi oskrbnica koče na Dobrči. Nekajkrat sva se dobila, in ko je malce spoznala moj način življenja, mi je rekla, da to ni zame, klepete pa sva nadaljevala. Kmalu sva imela tudi zelo intenziven, skoraj 10-urni pogovor, v katerem sva si dva, sicer ne več povsem tujca, izpovedala najgloblje skrivnosti. Po tem pogovoru sva začutila, da sva zelo podobni duši, ki druga drugo potrebujeta, da se izvlečeta iz bolečine, v kateri sva bila,« je iskren.

Bolj sta se poznala, bolj sta se odpirala

»Goran takrat ni imel nikogar, za vse je bil sam, želela sem mu le pomagati, tudi skuhala sem zanj in za otroka,« preprosto pove Jana. »Sicer pa, če povem po pravici, sem se ga na začetku kar malce bala oziroma sem imela veliko strahospoštovanje pred njim. Zame je bil gospod Goran Šarac, nekdo iz javnega sveta, skozi njegovo zgodbo, skozi mojo in skozi najine težave pa sva šla vedno globlje, bolj sva se poznala, bolj sva se odpirala. Goran veliko govori in meni je to všeč, to me je pritegnilo. Z njim mi nikoli ni dolgčas. Govoril je, jokal, jaz pa sem ga poslušala in tako sva se zbliževala.

»Sva zelo podobni duši, ki druga drugo potrebujeta, da se izvlečeta iz bolečine, v kateri sva bila.«

Nato sva z Renejem kdaj skupaj kuhala, smejali smo se, pa spet jokali … Bilo je zelo čustveno in iskreno,« se spominja Jana. Kakšno leto je trajalo to njuno in njihovo zbliževanje. »Tu so bili seveda tudi otroci. V tem času sem prav tako pazila, da nisem prizadela svojega sina Domna, učila pa sem se ravnati tako s Simonom kot z Renejem. Veliko sem se pogovarjala z Domnom, ta moj sin je … moj čudežni otrok,« ponosno zasije. »Veliko mi je pomagal, tudi pri tem, kako razumeti Reneja in Simona, jima pomagati, da se osvobodita svoje žalosti,« pove.

»Zveza v odrasli dobi ima pač svojo prtljago in treba je misliti na vse.«

Kdaj pa je potem preskočila iskrica? »Jano sem že zelo kmalu, med prijateljskim objemom, začutil na pravi način,« pove Goran. »Ne znam razložiti drugače, a podobne energije čutim v objemu svoje mame, čutil sem jih ob Simoni in zdaj pri Jani. Med nama je bil že kmalu poseben, znani mi magnetizem. Hkrati pa sem se ob njej počutil tako varnega, da sem se brez težav izpovedal,« opiše Goran. »No, tudi ko sva se dobro spoznala, se je svojim občutkom dolgo upiral, bal se je, da bodo ljudje rekli, da je Simono pozabil,« pove Jana.

image
Skupaj jima je lepo. Večino bolečine sta že izjokala, zdaj se končno spet veliko smejita.

»Res je, želel sem premisliti vsako najino naslednje dejanje oziroma predvideti, kaj bi lahko ali bo to prineslo. Zveza v odrasli dobi ima pač svojo prtljago in treba je misliti na vse,« pove Goran. Kako pa je Jana sprejela, da bodo v njuni zvezi nekako vedno trije? »Priznam, na začetku sem imela težave s tem, precej sem se morala pogovoriti s sabo, razčistiti v glavi. Vsaka ženska si želi biti za svojega partnerja prva in edina, jaz pa sem se že takrat zavedala, da bo z nama vedno tudi Simona.

image
Goranova mama Jelena Šarac je prva toplo sprejela Jano Polak za svojo. Goran ob obeh čuti podobno varnost in mir. Foto osebni arhiv

In Simona je bila Nekdo. Stopiti v njene čevlje je bilo kar malce zastrašujoče. Tudi mene je skrbelo, kako bodo najino zvezo sprejeli najprej najbližji, nato pa tudi drugi ljudje,« je iskrena. »Ni bilo lahko, za to, da prerasteš ta naš, človeški egoizem, je potreben čas. Da se zaveš, da je najpomembnejše to, da imaš ob sebi pravega prijatelja, ne pa, da si ti zanj eden in edini,« pove.

Ko pride pravi, ga vidiš s srcem

»Jana je vsekakor moj tip ženske. Poleg všečne zunanjosti in lepote me je pritegnilo tudi njeno neverjetno sočutje. Brezpogojno se razdaja najbližjim, širši okolici in tudi takšnim, ki si tega niti ne zaslužijo, ne glede na to, da jo to velikokrat tudi izčrpa. Je oseba, ki ne rine v ospredje, zna pa s svojo močno osebnostjo ob pravem trenutku vstopiti tja, kamor je treba. Ima neverjeten čut za ravnanje z ljudmi, tudi mladostniki, kar meni ne uspeva vedno najbolje,« je iskren. Kaj pa Goran, je njen tip moškega? »Iskreno?

Tisto, kar bi me prej motilo, mi je na Goranu zdaj ne le všeč, ampak celo lepo (smeh). Ko pride pravi, ga vidiš s srcem, ne več z nekdanjimi očmi. In Goran … (premolk) Ko ga spoznaš, je čudovit človek, je predan oče, sin in brat. Vem tudi, da me ima iskreno rad, poleg vsega ima tudi neki šarm, seveda pa sem tudi jaz začutila tisto nekaj med nama. Zdaj mi poleg tega največ pomeni, da vem, da bo vedno poskrbel za vse nas, ob njem se ves čas počutim tako zelo varno,« se mu toplo nasmehne. Prvi velik korak v njuni zvezi je bil, ko je Goran Jano predstavil mami Jeleni.

»Zelo lepo sta se ujeli, danes pa jo mama dnevno pokliče in ji naroča, kako mora ravnati z menoj,« pove v smehu. »Z babi sva si precej podobni, tudi razmišljava podobno, meni je največ pomenilo, da me je sprejel Rene, ki je silno subtilen. No, pa ko si me predstavil Simonini družini,« se Jana zazre v Gorana. Bilo je aprila, na Simonin rojstni dan, srečanje je organizirala babi Jelena, Jana pa je skuhala kosilo. »Seveda sem bila kar precej na trnih, ko pa sva se s Simonino mamo zagledali …, je bilo neverjetno. Premagale so naju solze, objeli sva se in kar nekaj časa tako jokali,« je še danes ganjena ob spominu.

Zdaj so jutra njuna

Ko se je Jana preselila h Goranu, je pustila naporno delo v gostinstvu. Po dvanajstih letih brez dopusta je rekla zbogom gostilni, ki jo je v Tržiču po ločitvi vodila sama. Tudi ona je takrat zaživela na novo. Zdaj so jutra njuna, v miru, ob kavici, čeprav prizna, da je trajalo dobro leto, da nima več slabe vesti, ker živi umirjeno, le zanju in družino. In kaj počneta, ko sta skupaj? »Ne zmanjka nama tem za pogovore, zdaj govori tudi Jana,« se pošali Goran. »Greva na izlete, krajši oddih, skočiva v Peroj ali v Kranjsko Goro, kjer imamo vikenda, in tam kaj postoriva,« doda še ona.

»Jana mi ogromno pomaga, kot mi je na primer pri Simonini knjigi, pa tudi pri prijavi na letošnjo Emo mi je prav ona predlagala, da bi pesem Three bridges, ki jo je makedonski prijatelj napisal v spomin na Simono, zapela Renata Mohorič, ki je njena sorodnica,« pove Goran. »Ja, jaz mu po zdravi kmečki pameti predstavim razmišljanja običajnih ljudi, Goran živi v malce drugem svetu, velikokrat pa ima tudi prehitre reakcije,« se nasmehne Jana. »Res je in na koncu se vedno izkaže, da ima prav ona,« Goranu ni težko priznati.

O tem, kakšna bo poroka, sta že govorila? Ob tem vprašanju se tudi Jana z zanimanjem zazre v Gorana. »Jana je takšna ženska, da gotovo ne bova stopila pred matičarja na sredo le s svojima pričama. O poroki, kje in kakšna bo, še nisem razmišljal, bom pa poskrbel, da bo prava, takšna, kot si jo Jana zasluži,« se zaobljubi Goran.
Deli s prijatelji