Z ženo sva se odtujila, nimam se kaj pogovarjati z njo

Dragi Artur!
Ti si kot iz pravljice. Oh, kako grdo in nehvaležno ženo imaš, veš, koliko jih čaka na tako dobro situiranega in dobrosrčnega princa! Šalo na stran, nekaj smrdi, nekaj je res hudo narobe. Opisuješ se, kot bi šlo za ženitveno predstavitev.

Desetkrat sem brala tvoje pismo, da sem čisto zares 'zavohala' tvoj strah in se prebila skozi tvojo mrežo besed. Ah, kaj bi dala, da bi slišala še ženino zgodbo! Vzemimo, da je vse, kar si napisal, res. Najprej sem opazila, da si zelo površen. Jaz bi te stresla iz hlač, če bi mojo službo obravnaval kot nekaj, kamor hodim ubijat čas. Površen si v odnosih – zakaj bi tvoj sin moral hoditi v šolo tukaj, pri nas, zakaj se nista o tem pomembnem vprašanju z ženo dogovorila, pogovorila. Več kot očitno si sprejel njeno stališče, a se ne strinjaš v celoti z njim.

Dvojina, partnerstvo je, da se dva človeka pogovarjata, dogovarjata, sinova izobrazba ni samo stvar tvoje žene. Tu nastajajo razpoke v še tako živih in dobrih odnosih, te površnosti nas stanejo izgube družine, pristnega ljubezenskega stika.

Tvoja služba ni pomembnejša od ženine, ni najpomembnejša stvar v tvoji družini. Neodgovorno od nekoga, ki toliko dela, je sploh imeti družino. Družina ni nekaj, kar imaš za zraven, ni nekaj, kar je nad vsem, razen če se dva tako dogovorita in tvegata. Ne vem, zakaj si ljudje tako naivno predstavljamo, da bo zveza živela polno in vroče, mi pa bomo v njej ali na njej, samo ko bomo imeli čas. Mi bomo postavili pravila, partner pa bo ves presvetljen in srečen čakal na našo pozornost noč in dan? No, no, ali bi bil ti srečen v taki navezi?

Tvoja žena si je več kot očitno zavezala oči pred resnico, saj ji je kljub vsemu dobro v objemu materialnih stvari do te mere, da dela kompromise. Tudi jaz ne verjamem v moško-ženska prijateljstva kar tako. Ko te ni, si je žena pač našla nadomestnega moža, samo vprašanje časa je, ali nista že skočila med rjuhe. Zanimivo se mi zdi, da se ni potuhnil, ko si bil za praznike doma.

Kaj se gresta, ne vem, je pa na neki način pokvarjeno, saj pred tabo izvajata vaje v iluzijah, ki jim tudi sama verjameta. Kaj pa bo imel tip od ženske, ki je oddana, lepo preskrbljena in negovana, kaj drugega kot romantično družbo, ki se bo prej ali slej končala v postelji.
Ampak dragi moj, to sploh ni tvoja stvar.

Tvoja stvar je tvoj odnos z ženo. Zakaj se njej kažeš takšnega, kakršen nisi. Mogoče je tudi ona ljubosumna, saj sam praviš, da dvomi o tebi. Zakaj ji ne poveš, da je ne varaš, zakaj ji ne nudiš varnega objema? Mogoče pa ti s tem prijateljem samo vrača udarec, saj misli, da tudi ti nisi zvest. Kakšna kolobocija, ker tako radi lažemo sebi.

Oba sta teoretično zvesta, oba osamljena in oba nesrečna drug z drugim. Ona sicer pravi, da ni nič narobe ... Mogoče pa si želi iti na Maldive sama s tabo, da bi tam znova stkala pravo intimnost ... Ženske znamo biti zelo skrivnostne. In tudi zelo naivne – kot da bodo Maldivi sami po sebi zares kaj pomagali! Mogoče tvoja žena tudi ne želi 'umazati' teh redkih trenutkov, ko sta skupaj, z globokim, bolečim pogovorom ...


Tako ali drugače je jalovo razpredati, kaj tvoja žena res misli, to ve samo ona. Tvoja dolžnost dobro stoječega dedca dobrega videza pa je, da se z njo pogovoriš odkrito, jasno, da ji kot ranljiv človek poveš za svoje strahove, da v njej zagledaš čudovito žensko, ki skrbi zase, se uči in si je uredila življenje. Preženi dvome o tem, koliko se ukvarja s tvojim sinom – spet s pogovorom, njo vprašaj, kar si mene.

Mene ne potrebuješ, potrebuješ ženine odgovore. In svoje globoke, iskrene vpoglede. Potrebuješ tudi kanček samospoštovanja in hvaležnosti. Ko boš oboje našel v sebi, boš spoštoval tudi svojo ženo kot živega človeka, ne kot neko tvojo izbiro, ki je lahko tudi napačna. Bodi hvaležen za izkušnjo, ki ti je dana, bodi hvaležen za svoje materialno obilje in začni živeti obilje tudi v odnosih. To dvoje se ne izključuje, samo celega sebe boš moral dati.
Več sebe daj družini in dobil boš več njih!
Vse dobro.