POGOVOR

Aforizmi so moj ventil

Dr. Draško Veselinovič je v našem okolju znan predvsem kot domači in mednarodni strokovnjak, ki se že vse življenje ukvarja s financami. Bil je tudi vodja projekta ustanovitve in dolgotrajni direktor Ljubljanske borze ter zelo kratkotrajni predsednik uprave NLB; zadnja štiri leta je predsednik uprave neprofitnega Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja, ki deluje v Bruslju, v prostem času pa piše aforizme, ki jim pravi kar 'moj ventil'.
Fotografija: Posebej je bil vabljen na sejo, posvečeno znanosti, raziskavam in inovacijam v evropskem parlamentu.
Odpri galerijo
Posebej je bil vabljen na sejo, posvečeno znanosti, raziskavam in inovacijam v evropskem parlamentu.

Napisal je šest obsežnih knjig s finančnega področja, pred kratkim pa je pri ameriškem Amazonu izšla njegova četrta digitalna in tiskana knjiga aforizmov v angleščini. Poleg vseh obveznosti rad poučuje.
Draško Veselinović lobist 5.4.2017 Ljubljana Slovenija [Draško Veselinović,lobisti,Ljubljana,Slovenija]
Draško Veselinović lobist 5.4.2017 Ljubljana Slovenija [Draško Veselinović,lobisti,Ljubljana,Slovenija]

»Zelo rad predavam, na različnih fakultetah to počnem že 35 let,« mi pove, ko sedeva h kavi.

Od pripravnika do direktorja

V otroštvu si je želel postati to, kar je potem v življenju res počel. »Čim sem se zavedal življenja in okolja, sem hotel biti v financah. Moj stari oče dr. Jože Pokorn je bil zelo znan profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, živeli smo v isti hiši in tega sem se nekako navzel.«

Po končani gimnaziji je vpisal študij ekonomije in potem hitro zaplaval v finančne vode. Zaveda se, da je poleg Ljubljanske borze njegova najodmevnejša zgodba tista o kratkem opravljanju nalog prvega moža NLB. Vendar se je pot dr. Veselinoviča na NLB začela veliko let prej.
ni podpisa
ni podpisa

»V zgodovini te banke sem edini direktor, čeprav kratkotrajen, ki je v njej 'odrasel'. Kot pripravnik sem šel namreč skozi vse oddelke, na vsakem delal po 14 dni ter tako spoznal, kako banka deluje. Pripravniki z visoko izobrazbo smo imeli zelo kakovostno šolanje, ki se je zaključilo s predavanji znanih slovenskih finančnih profesorjev in bančnih strokovnjakov – praktikov. Seveda je sledil tudi izpit.«

Kar sedem let je bil potem v NLB tudi zaposlen, v t. i. oceanskem sistemu delovnih mest je imel svojo mizo. Že po dveh letih so ga za tri mesece poslali v Lloydsbank, ki je bila takrat med desetimi največjimi na svetu. »Tri mesece sem živel v Londonu, v majhni garsonjeri, in vse dneve delal, krožil po banki in srkal znanje,« se spominja. Hodil je tudi na različna finančna predavanja v Londonu in na London School of Economics, dvakrat pa se je za daljše obdobje šolal v ZDA.
ni podpisa
ni podpisa

»Potem sem napredoval do pomočnika direktorja deviznega sektorja in se predvsem ukvarjal z mednarodnim bančništvom, ki me je vedno najbolj zanimalo.« Spremembe se je razveselil. »To je bila najnižja funkcija v sistemu Ljubljanske banke, ko si že dobil majhno pisarno. Bil sem navdušen!« se zasmeji. Že približno po letu dni pa se je začel projekt ustanavljanja Ljubljanske borze.

Prva borza v Jugoslaviji

Tik pred razpadom Jugoslavije je tako nastala prava slovenska borza. »Beograd je naznanil, da bo borzo ustanovil 27. decembra 1989 in ji dal ime Jugoslovensko tržište kapitala,« se spominja. S kolegi so se odločili, da ne bodo dovolili, da jih kdo prehiti. »Prvi smo imeli to zamisel, vedeli smo tudi, da smo boljši od njih, zato smo delali noč in dan, da smo lahko borzo ustanovili dan pred njimi,« se zasmeji. 26. decembra 1989 so tako ustanovili Jugoslovansko borzo vrednostnih papirjev v Ljubljani. Tako so jo poimenovali, da ne bi kdo mislil, da so kaj manj kot tista v Beogradu, takratnem glavnem mestu skupne države.
Draško Veselinović lobist 5.4.2017 Ljubljana Slovenija [Draško Veselinović,lobisti,Ljubljana,Slovenija]
Draško Veselinović lobist 5.4.2017 Ljubljana Slovenija [Draško Veselinović,lobisti,Ljubljana,Slovenija]

Tistih časov samostojne Slovenije in vzporednega začetnega delovanja Ljubljanske borze se spominja z nostalgijo, saj pravi, da takšne pozitivne energije ni čutil nikjer in nikoli več. »Ustvarjali smo svojo državo in kot Slovenija predstavljali opozicijo v Jugoslaviji. Res smo bili drugačni od drugih republik.« Začeli so trgovati s papirji, potem pa še z devizami. In ko je prišla osamosvojitev Slovenije, so borzo takoj preimenovali v ljubljansko.

Sanjali smo o drugačni državi

V času osamosvajanja Slovenije so bile sanje velike. »Takrat smo sanjali o drugačni državi, o tem, da npr. plače ne bodo tako obremenjene s prispevki kot v Jugoslaviji, danes pa smo na istem, kar ni v redu. Ko sem začel projekt borze, sem bil še 'mulc', imel sem komaj devetindvajset let. Verjeli smo v lepe vrednote in prihodnost, borzo smo postavljali tudi čustveno, ne le profesionalno.«
V evropskem parlamentu z najstarejšo hčerko Evo, ki je študirala finančno matematiko.
V evropskem parlamentu z najstarejšo hčerko Evo, ki je študirala finančno matematiko.

Vodil jo je kar 15 let, potem pa je štiri leta posvetil Deželni banki Slovenije. Za tem se je pojavila možnost, da prevzame vodenje NLB. »Žena mi je rekla, da imam dobro službo in naj dam mir,« se smeji ob spominu. »Vendar v življenju potrebujem izzive in sem ga sprejel. Če bi vedel, kako bo, ga najbrž ne bi. Dela sem se na začetku velike krize lotil zelo strokovno, lahko bi bil to življenjski projekt,« danes presoja. »S stroko sem pri takratni politiki takoj naletel na velike odpore in moje zgodbe je bilo hitro konec.«
Žena Natalija Racman Veselinovič danes uživa v aktivnem življenju. Foto Mitja Sodja
Žena Natalija Racman Veselinovič danes uživa v aktivnem življenju. Foto Mitja Sodja

Ob vrnitvi v to banko se je najprej sprehodil po vseh nadstropjih stolpnice in pozdravil ljudi. »Veliko ljudi iz časa mojega pripravništva in zgodnjih let je bilo še tam. Mnoge sem še vedno poznal po imenu, čeprav jih nisem videl 20 let.« Malce pomisli, potem pa doda: »Načeloma nisem človek, ki bi kaj obžaloval. Takrat sem se tako odločil in za odločitvijo, da sprejmem ta izziv, tudi stojim. Če ga ne bi, bi se morda pozneje spraševal, kako bi bilo. Verjetno sem malce naivno, a optimistično stopil v NLB, misleč, da bom res lahko kaj naredil.« Tako se je tega tudi lotil in preštudiral delo vseh bank hčera po številnih državah.


»Skrbela me je kriza, ne le pri nas, ampak velika vrednost naložb NLB zunaj Slovenije, a se je končalo, kot se pač je,« skomigne z rameni. »Ta zgodba je veliko bolj politična, kot bi morala biti. Morda bom nekoč napisal spomine samo na to temo. Verjemite, da bodo zelo zanimivi.« Službovanje je zaključil po triinsedemdesetih dneh in ponudil odstop, ki je bil sprejet. Izkušnja je bila sicer zelo neprijetna, a jo je sprejel profesionalno. »Vzel sem jo kot del folklore. Žal je Slovenija pač takšna.«

Neposreden in spontan

Po tem je tri leta vodil KD Group v najtežjem obdobju. »Takrat sem bil v precejšnjem stresu,« pravi. Zato je potem, ko je KD prišel iz najhujšega, z veseljem sprejel vlogo direktorja in predavatelja na Gea Collegeu, potem pa kot član upravnega odbora Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja iz Bruslja prejel ponudbo, da ob upokojitvi direktorja nasledi njegov položaj.


»Imel sem občutek, da sem v Sloveniji do neke mere izčrpal izzive.« V Bruslju je drugače, pravi. »Določene stvari, ki se v Sloveniji vidijo kot velike težave, so z bruseljskega zornega kota v resnici lahko dokaj nepomembne. Ko gledaš z razdalje, tudi hitro ugotoviš, da je bilo v Sloveniji kar nekaj pomembnih stečajev nepotrebnih, in še, da je bilo zaradi domačih težav in nagajanja tujcem prodano tudi kaj, česar ne bi bilo treba. Veliko slovenskih t. i. velikih nacionalnih zgodb ni imelo srečnega konca in so danes v tuji lasti. Najbolj značilen primer je Mercator.«

Spet se nasmehne in doda: »Malo sem znan tudi po tem, da kaj odprto in neposredno povem, kar mi ni vedno v prid, saj se s tem komu zamerim.«
Prva knjiga aforizmov je nastala v zlatih časih borze. »Vsi aforizmi so, kot sam pravim v enem od njih, takšna in/ali drugačna življenjska izkušnja (ne nujno moja) in odraz časa in razmer. Prva knjiga je nastajala v dokaj optimističnih časih, medtem ko zadnja sredi največje krize, in vsekakor se to vsaj malo pozna,« mi razloži. Aforizme (za)piše sproti, ko se jih domisli.


»S časom se človek malo 'obrusi' in ne napiše nečesa, kar bi bilo zelo žaljivo ali kaj podobnega. Drugače pa aforizmi dobesedno nastajajo ves čas, nastajajo spontano. »Tako kot nastajajo človeške neumnosti in nerodnosti,« se namuzne, »kot tudi pravim v enem od aforizmov: pišem aforizme, ker nimam časa za satiro. Za nedoslednosti sem občutljiv in jih opazim, a če ideje ne zabeležim z nekaj besedami, jo po navadi pozabim. Največ je aforizmov na temo ekonomije, financ in podjetništva – to je redkost celo v svetovnem merilu, kar mi je priznal že Žarko Petan in tudi tuji kritiki, pišem pa tudi o politiki, ženskah, družinskih zadevah ipd.«

Zbiratelj

Draško je v prostem času velik ljubitelj in zbiratelj glasbe. »Imam kar 1500 zgoščenk in 500 vinilnih plošč,« pravi. Že v študentskih časih je iz tujine prinašal plošče rocka, popa ali jazza. V njegovi zbirki najdete tudi klasično, kantri in filmsko glasbo. »Sem specialist za Beatle. Karkoli me vprašate o njih, vam bom najbrž znal odgovoriti,« se namuzne. 'Turneja' njegovega življenja med Brusljem in Ljubljano sicer ni glasbena, vendar zanj ni naporna, pravi. »Deloholik sem, zelo rad delam, in če nimam dela, postanem kar živčen in si hitro kaj najdem.«


Večino časa je v Belgiji, a se pogosto vrača. »Ko sem tu, nisem na dopustu: imam sestanke na ministrstvih, obiskujem inštitute, podjetja, občine itd.« Tudi kot družina so ujeli ritem takšnega življenja. »Kadar sem v Sloveniji, sem kvalitetno tu, kar tudi pomeni, da do neke mere trpijo prijateljstva, saj dajem veliko prednost družini.« Njegova najstarejša hči Eva je že poročena, vendar še ni stari oče, z mlajšima pa veliko druženja nadoknadi konec tedna, med prazniki in poletnimi počitnicami. »Sina Gala zelo zanimajo finance,« mi zaupa, »Hčerka Rea pa je bolj umetniški tip, zanima jo balet.« To ima po mami, Nataliji Racman Veselinovič, nekdanji novinarki in napovedovalki na TV Slovenija.


»Spoznala sva se na zabavi po podelitvi viktorjev v Železniškem muzeju,« se spominja Draško. Pogovor z Zoranom Jankovićem, tedaj še direktorjem Mercatorja, je prekinila ljubka televizijska voditeljica in ga očarala. Po rojstvu prvega otroka se je za kratek čas vrnila pred televizijske kamere, ko pa se jim je pridružila še hčerkica, je ugotovila, da se v tej vlogi ne vidi več. Danes se ukvarja z organiziranjem različnih oblik sodobne zdrave vadbe, ima tudi svoj studio in v tem delu zelo uživa. Pravi hit pa je njen balet za odrasle.


»Pa še fit ostaja,« se navihano nasmehne sogovornik. Tudi on se rad ukvarja s športom, najraje ima tenis. Z družino so radi doma, žena naredi dobro večerjo, medtem ko Draško, vitez Slovenskega reda vitezov vina, poskrbi za dobro vino. »Živimo skromno in zelo delovno,« pravi. »Vsi imamo veliko obveznosti, tudi takrat, ko sem v Sloveniji, zato radi ostajamo doma.« Saj so že Beatli peli, da z denarjem ne dobimo vsega in so najboljše stvari v življenju v resnici brezplačne. To nedvomno zelo dobro ve tudi on.
 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije