Bilka Baloh, mentorica postenja

Bolezen se začne že v glavi

Objavljeno 05. avgust 2020 12.00 | Posodobljeno 05. avgust 2020 12.00 | Piše: Petra Julia Ujawe, FOTO: Marko Feist, osebni arhiv, Egon Cokan

Hči Mihe Baloha, legendarnega slovenskega igralca, je dolgo in vsepovsod iskala svoje poslanstvo.

Bilka ima očeta neizmerno rada.
Pred kratkim je izšla njena knjiga Post, seme zdravja, ki ni za vsakogar, to pravi tudi ona sama. »To je butična knjiga za ljudi, ki so pripravljeni premakniti svoje življenje na bolje, spremeniti prehranske navade in življenjski slog.« V njej ne najdete celotnega protokola, ki je sam po sebi zapleten proces, pravi Bilka Baloh. »Zbrala sem primere o tem, kako sem s prehranskim načrtom ponudila podporo nekomu, ki je šel skozi kemoterapijo ipd. V knjigi so zbrane moje izkušnje in izkušnje mojih strank. Bolezen ne nastane zaradi porušenega stanja v črevesnem mikrobiomu, ampak se začne že v glavi – zaradi slabih vibracij in negativnega čustvovanja.«

»Nimam televizije in radia. Ne želim, da se me dotikajo te smeti. Svobodo, mir in tišino najdem v hribih.«


Po študiju na fakulteti za šport, izobraževanju in delu v Hollywoodu ter kuhanju v veganskih restavracijah v domači Ljubljani ga je nazadnje le našla – v zdravju. Že leta namreč pomaga ljudem, ki želijo zaživeti bolj zdravo in poskrbeti za svoje telo tako, da ga podprejo po ajurvedskih načelih. »Terapevtsko postenje ni bavbav,« pravi. »In prinese veliko več kot razstrupljanje telesa. Gre za čiščenje na telesni, duhovni in mentalni ravni. Zato moramo biti na take spremembe pripravljeni.«

Življenje pri starih starših

image
Montaža je zanjo ena najlepših gora, ki se vzpenja visoko nad Rabeljskim jezerom.
Bila je sad prepovedane ljubezni, matere gimnazijke in osemnajst let starejšega velikega slovenskega igralca. »Moje otroštvo je bilo ne glede na trenja med družinama mojih staršev zelo lepo. Ko sta se razhajala, me je mama predala v varstvo omi in opaju, kjer sem potem preživljala najnežnejša leta. Živela sem v ruralnem okolju Radovljice, v veliki hiši s permakulturnim vrtom,« pravi Bilka. Omica je že v sedemdesetih letih izvajala jogo in jo je seznanila z zdravo prehrano in vzhodnjaško miselnostjo, čeprav je bila predana krščanstvu. »S tem se je seznanjala v literaturi, ki jo je prejemala iz Švice, in to mi je bilo vse pravzaprav položeno v naročje,« pove. »Otroštvo je bilo čudovito obdobje, imela sem ogromno prijateljev, obkrožena sem bila s travniki, naravo in gozdovi.« Pri starih starših se je seznanila tudi z ekološkim pridelovanjem hrane, kar je bilo za tisti čas zelo napredno. »Oma je pustila velik pečat na mojem razvoju. Dala mi je trdne temelje, a vseeno otrok potrebuje starše.« Pravi, da je šele pozneje, ko se je veliko izobraževala tudi v tehnikah montessori, nazadnje razumela svoje odklone in čustvene težave, ki so bile posledica vsega tega. Med izobraževanjem na področju ajurvede je doumela še več stvari. »Tri različne doše (vata, pita in kapha) so v vseh izmed nas. Sama sem dominantna vata, kar je zelo redko. To so zelo občutljivi in čustveni ljudje, radi se gibajo, subtilni so, intuitivni ter slabo prenašajo stres. V meni ni nič ognjene pite, le malo letargične kaphe. Kadar sem naletela na težave, se nikoli nisem prepirala ali borila, vedno sem se odmaknila. In tako je bilo vse življenje. Vedno sem našla bližnjico, da sem pobegnila od problema in se mi ni bilo treba z njim soočiti. Ajurveda mi je šele leta pozneje razkrila, da moji čustveni odkloni niso napačni, ampak so pač del moje osebnosti.«

»Vedno morate mešati v desno, tako v hrano mešaš ljubezen. Če mešaš v obratno smer, vmešavaš negativna čustva. To so vibracije.«

Dediščina staršev

Vseeno je od staršev dobila zajetno dediščino izkušenj. »Moja mama je zelo ognjena, zato sva imeli veliko pretresov, že v mladosti sem staršem nakopala kar nekaj težav,« prizna. Ko je imela sedem let, je mama prišla ponjo v Radovljico, saj si je začela z drugim partnerjem ustvarjati novo družino in je želela v njej imeti tudi Bilko. »Bila sem intenzivna, premikajoča se, zdaj vem, zakaj. Ker takrat nisem imela podpore, sem pri sedemnajstih letih odšla od doma. Nekaj časa sem živela z očetom in spoznala povsem drugačen način življenja. V mamini družini sem odraščala zelo konservativno, hodili smo v cerkev in molili, opremili so me z res čudovitimi vrlinami. Potem pa sem pristala v okolju umetniškega očeta, kjer sta vladala svobodno življenje in umetniški razvrat,« se pošali. »Povsem me je zmedlo. Očeta sem oboževala in še danes ga imam neizmerno rada, a dlje ko sem bila pri njem, bolj sem spoznavala, da to ni zame. Ugotovila sem, da pogrešam vrline, ki sem jih dobila v otroštvu. Moje želje nikoli niso bile (u)slišane, saj so bile že v otroštvu nenavadne. Med drugim sem se namreč ukvarjala tudi z akrobatskim smučanjem.« Ker je bila od nekdaj strastna športnica, se je vpisala na fakulteto za šport, a študija ni končala. »Ker sem spet delala po svoje,« skomigne, »in si mislila, da se lahko tudi brez fakultete ukvarjam s športom.« Še danes je učiteljica smučanja in uči otroke v šoli v naravi. »Imamo se čudovito, pripovedujemo si življenjske zgodbe, vmes pa se učimo smučanja, se smejimo in zabavamo,« pravi.

Teža očetove slave

Oče je veliko potoval po svetu in snemal filme, ko pa je bil doma, sta se z Bilko potepala po Sloveniji. »Od njega nisem imela veliko očetovstva, vendar pa mi je z izkušnjami ponudil res bogato življenje. V njegovi družbi sem spoznavala imenitne ljudi s področja kulture in znanosti, zdravnike, pravnike, na kupe intelektualcev. Po drugi strani je bilo to življenje polno odvisnosti, ki je v mladosti nisem videla. Prej nikoli nisem videla pitja alkohola ali česa takšnega, vendar je bil to zame dober primer pobega pred težavami.« A očetova slava je imela tudi težo. »Markantna in karizmatična osebnost je še danes, nekdaj je bil alfa in omega svoje srenje. Že pred petdesetimi leti je igral povsod po Evropi, v pomembnih filmih in velikih projektih, se družil s pomembnimi ljudmi. Zanj je bilo vedno samo najboljše dovolj dobro. To je nekako prenesel tudi name. Vedno mi je rekel, naj iščem svetlobo v življenju in ljudeh. Dolgo nisem razumela, kaj mi je s tem hotel povedati, potem pa sem spoznala meditacijo na notranjo svetlobo in zvok, ki mi je približala to misel. Tako sem prišla do svetlobe, ki je ne iščem več zunaj, ampak jo najdem z meditacijo v sebi.« Veliko pritiska je bilo tudi zato, ker so vsi vedeli, čigava je. Bilka nikoli ni želela biti v središču pozornosti, in če si hči tako znane osebnosti, to spremljajo prednosti in slabosti. »Če si tako slaven, kot je bil moj oče, imaš prijatelje in sovražnike,« se nasmehne. Pogosto je bila tarča slednjih. »Nekateri so ga imeli neizmerno radi, drugi bi ga utopili v žlici vode,« pravi. Tudi sama je želela študirati igro, a ji oče ni dovolil. »Takrat je prvič nastal konflikt med nama,« razloži. »Ni želel, da bi si izbrala tako naporni poklic, ki je povezan z veliko nestabilnosti.« Uklonila se mu je, potem pa ubrala ovinkasto pot in se vpisala na šolo za posebne učinke ter gledališko in filmsko masko – v Hollywoodu.

Hollywoodske sanje

image
Joga vsepovsod, tudi na Prisojniku!
V deželo sanj je prišla z nekaj izkušnjami z ličenjem, saj je prej delala v SNG Drama. »V Hollywoodu so hitro ugotovili, da mi to že gre, in brez težav sem z odliko zaključila šolo.« Bila je ljubljenka Joeja Blasca, legendarnega hollywoodskega filmskega umetnika ličenja, in po šolanju brez težav našla delo. »Povabljena sem bila na veliko snemanje filma na Paramountovem ranču nad Hollywoodom, v katerem je igral Eric Roberts, brat Julie Roberts. Združenje maskerjev me je povabilo na podelitev make up awards, kjer sem spoznala vse najvplivnejše maskerje.« A vseeno ji je srce govorilo, da nekaj ni prav. »Vrnila sem se v Slovenijo, ker sem ugotovila, da to ni to. Sem otrok narave, polja in travnikov, pristala pa sem v pudranju, voskih, lateksu za izdelovanje maske ... V tem svetu je ogromno častihlepja in egotripa, nobene preprostosti, vsi so zelo pomembni. Jaz pa sem bila preprosta, drugače vzgojena. Ko sem se vrnila in povedala staršem, da me to ne zanima več, je bil spet ogenj v strehi. Spet sem se nečesa lotila, pa ne bom končala, sem dobila pod nos. Ko so me vprašali, kaj bom počela, sem rekla, da bom kuhala in zdravila ljudi s hrano.« Na iskreno začudenje staršev je zelo resno začela. Opravila je izobraževanje o alternativnem zdravljenju, reikiju, jogi, makrobiotiki, ajurvedi in drugem. »Imam dvanajst različnih diplom, znanje sem nabirala postopoma,« pravi. Začela je pisati članke, z vegetarijanstva prešla na veganstvo in nekaj časa delala kot chef v dveh veganskih restavracijah. Takrat je ugotovila, da ima sposobnosti ustvarjati dobre okuse, ker so k njej hodili ne le vegani, ampak tudi mesojedi, ki so prišli zaradi okusa in se vračali. »Po mamini in očetovi strani smo imeli v preteklosti v družini gostilno, očitno je tudi to nekaj, kar ostane v krvi,« pove z nasmeškom.

»Oče mi je svetoval, naj počnem v življenju stvari, pri katerih ne bom imela občutka, da bo moje delo napor, ampak užitek.«

Vibracijam ne moremo uiti

image
V mentorstvu zdrave prehrane je našla svoje poslanstvo.
Z izobraževanjem je zbrala znanje, s katerim je ljudem rada in veliko pomagala, potem pa so jo prijateljice začele spodbujati, naj za to svetovanje tudi računa. »Imela sem precejšnjo težavo z ocenjevanjem lastne vrednosti. Nisem se znala ceniti ali oceniti, premalo sem bila samozavestna,« pravi. Pred desetimi leti se je odpravila na potovanje po holističnih centrih Evrope, se v Toskani učila obrezovati oljke, v Umbriji kuhala za turiste, nabirala znanje v Grčiji, na Poljskem in v Nemčiji. »Povsod sem vihtela kuhalnico,« se zasmeji in hitro doda nasvet.»Vedno morate mešati v desno, tako v hrano mešaš ljubezen. Če mešaš v obratno smer, vmešavaš negativna čustva. To so vibracije,« skomigne. »Temu ne moremo uiti.« Življenje ji je spremenilo šolanje iz ajurvede. »Z njeno pomočjo sem se na novo sestavila. Ko spustiš v eter svoje težave ter se znebiš blokad z jogo in meditacijo, se vse spremeni.« O postenju je najprej svetovala znancem, sčasoma pa je to postalo njeno poslanstvo. »Najprej izračunam konstitucijo, potem pa določim zelenjavo, postne čaje in juhe, ki se uživajo med postom,« pravi. »Pri večjih težavah sodelujem z zdravnico, da preverimo stanje krvi pred postom in tri mesece po njem, ker se kri regenerira šele po treh mesecih, če seveda slediš določenemu prehranskemu protokolu po postu.« Prehranski protokol določi vsakemu človeku posebej. Ali je naletela na koga, ki obupa? »To so predvsem tisti, ki mislijo, da imam čarobno paličico in da se bo to zgodilo v enem tednu,« se nasmehne. »S prehrano gre namreč zelo počasi, šele po mesecu dni se začnejo kazati prvi rezultati. Telo se najprej razstrupi, kar je dolgotrajen proces, in šele potem se začne graditi na novo.« A vseeno se je včasih težko držati izključno zdrave prehrane. »Vsi delamo prekrške, z mano vred!« prizna. »Vsi smo samo ljudje.« Bilka se je že davno razstrupila tudi od ponorelega sveta. »Nimam televizije in radia, živim povsem drugačno, zelo odmaknjeno. Ne želim, da se me dotikajo te smeti, in tako sem zadovoljna. Svobodo, mir in tišino najdem v hribih. Kadar koli grem, se tam resetiram in vsakokrat grem tja z vprašanjem.« V dolino se vrne z odgovorom. »Živim to, kar sem tako dolgo iskala. Oče mi je velikokrat svetoval, naj počnem v življenju stvari, pri katerih ne bom imela občutka, da bo moje delo napor, ampak užitek,« doda z zadovoljnim nasmeškom. Dolgo je trajalo, a zdaj je na cilju.




Deli s prijatelji