ZVEZDANINA MODROST

»Boji se virusa, zato je dosegla, da se hčerki ne selita med mano in njo«

Objavljeno 07. maj 2020 15.22 | Posodobljeno 07. maj 2020 15.48 | Piše: Zvezdana Mlakar

Zaradi pandemije in določenih posebnih okoliščin ni fizičnega stika s hčerkama. Obrniva tvoje misli: Vse je v redu, z deklicama sem v stikih prek telefona, interneta, lahko dobesedno preživimo par ur skupaj prek videoprograma.

FOTO: Jože Suhadolnik
Živjo, Zvezdana! Pišem ti iz sveta, ki se ga ne morem rešiti, sveta svojih misli in prepričanj, ki me vsake toliko potegnejo v črn vrtinec, da me tesnoba stisne za vrat in komaj diham. Preživel sem dva zakona, imam dve hčerki, ki me potrebujeta, pa je covid-19 poskrbel, da ju ne vidim, ker sta obe z ženo, ki je pljučni bolnik. Boji se virusa, zato je dosegla, da se hčerki ne selita med mano in njo. Sprejel sem in vem, da je bolje biti tiho. Mojo sedanjo partnerko moti vse, kar počnem, in hotel sem se je znebiti, a čakam, da mine ta pandemija, da se bo lahko odselila. Nimam sreče z ženskami in vse bolj se mi zdi, da ste res pošasti. Večkrat berem tvoje odgovore in čutim, da si na ženski strani. Pa ti sploh veš, kako neumne znate biti, kako rade nadzorujete, komandirate, kako si želite lepih razmerij, hkrati pa za takšne pravljice ne naredite drugega, kot da težite in jamrate? Namerno sem uporabil besedo znebiti se partnerke, ker me sicer vedno s sladkimi besedami pospremi v gostilno ali na klepet s prijatelji, ko pa se vrnem, in bog ne daj, da kaj spijem, je vedno ogenj v strehi. Ona bi živela sama z mano na samotnem otoku in me imela na povodcu, njej ni do druženja, besede zavija v celofan, dušim se v tej popolni sliki, ki modelira mene kot glino, tako kot ugaja njej. Dve leti sem se ji pustil (tako kot tudi obema bivšima ženama), potem pa se mi je utrgalo. Imaš ti kakšno idejo, kaj delam narobe oz. kako naj srečam pravo žensko?

Zelo sem čustven Peter


Dragi Peter!  

Hvala ti za artikulirano pismo, škoda, da ti tako gladko kot pisanje ne teče življenje. Odnosi so naši največji življenjski izzivi, skoznje spoznavamo sebe, svoja prepričanja, resnične misli in globoke travme. Ves čas, ko sem brala tvoje pismo, mi je šlo po glavi vprašanje, zakaj ne udariš po mizi in se potegneš zase. Ves čas sem se spraševala, zakaj se tako prilagajaš, stiskaš zobe, zakaj ni v tebi zdrave samozavesti. Lahko si zelo uspešen v službi, zelo priljubljen v družbi, doma pa imaš kaos in si kup nesreče, ki ne zna in ne zmore spraviti v red samega sebe. Imaš nevarna prepričanja, da smo vse ženske enake, ustvaril si si mnenje, da vse manipuliramo in egoistično sledimo svojim sanjam. To ustvarja pogoje, da bo tvoja vsaka naslednja partnerka v resnici to tudi počela. S svojimi mislimi jo že vabiš v svoje življenje. Naj se sliši še tako oguljeno, res je, s svojimi mislimi ustvarjaš svojo realnost. Ta preprosta resnica je očitno tako zapletena, da ji je težko slediti. Mimogrede in površno pišemo in govorimo o drugih z eno samo namero in željo, da bi se spremenili. Sebe pa ne moremo in ne moremo spremeniti, nimamo te moči in volje. Kako lahko, odrasli in pametni, odgovorni in zreli, pričakujemo spremembe od drugih, ko pa nam je vendar jasno, da je to taaaakkkkooooo težko in tega ne zmoremo niti sami v/na sebi. Vsi lahko nadzorujemo svoje misli. Naša čustva izvirajo iz naših misli. Vsi lahko nadziramo svoja čustva. Greva torej po vrsti. Zaradi pandemije in določenih posebnih okoliščin nimaš fizičnega stika s hčerkama. Obrniva tvoje misli: Vse je v redu, z deklicama sem v stikih prek telefona, interneta, lahko dobesedno preživimo par ur skupaj prek videoprograma. Pomagam jima pri učenju, moja kreativnost je spodbujena, ko razmišljam, kaj vse lahko počnemo skupaj na daljavo. Razumem strah bivše žene, spoštujem jo, ker je tako skrbna in odgovorna do svojega in življenja hčera. Tako misliti in tako čutiti je tvoja izbira. Vsi izgovori, da nekaj čutiš spodaj, da ne moreš tako čutiti in misliti, vse to je samo izziv zate, za tvoj ego, za tvoja prepričanja, kaj je prav in kaj ne. To je točka, na kateri se lahko soočiš s svojo samopodobo.

Skozi pismo sem dobila občutek, da je tvoja samopodoba nizka, da si poln grenkobe in da ne znaš jasno opredeliti svojih odločitev in stati za njimi. Greva naprej, obračajva: Izbira partnerke, ki rada nadzoruje, je moja odločitev. Ali se počutim varnega ob njej? Ali je mogoče v njeni kontroli skrit moj lastni vzorec, da lahko podoživljam svoje travme neodraslega otroka, ki vedno znova krši dogovore in meje in se tako počuti živ? Živ in nesrečen. Moja partnerka me dobesedno kliče, da preverim svoja stališča, kaj je ljubezen, kaj je partnerska ljubezen, za to sem ji hvaležen. Ona me ne sprejema takšnega, kot sem, jaz je ne sprejemam takšne, kot je ... Dragi moj Peter, vsi smo sposobni izbirati med čustvi, ki jih čutimo, in vsi smo sposobni nadzirati svojo sedanjost. Dr. Marko Pavliha v svoji kolumni piše: »Zelo škodljivi čustvi sta občutek krivde, zakoreninjen v preteklosti in zaskrbljenost, ki je boječe zazrta v prihodnost. Obe emociji nam vzbudijo drugi (denimo starši, intimni partnerji) ali celo sami, kot da smo nezavedno mazohistični, kar je značilnost ega, ki neskončno uživa v vlogi žrtve in (samo)trpinčenju. Iz lastne zgodovine se lahko marsikaj naučimo ...«

Rešitev je v tvojem lastnem odgovoru, kaj se lahko naučiš iz lastne zgodovine in kako izstopiš iz vloge žrtve. Ko boš spravil v ravnovesje sebe, se bo tvoja realnost spremenila. Vabim te na to pot!

Zvezdana




Deli s prijatelji