BRATA

Aljoša in Dominik Bagola: odločna, trmasta in ustvarjalna

Objavljeno 27. maj 2020 12.00 | Posodobljeno 27. maj 2020 12.00 | Piše: Robert Rebolj

Tokrat smo na bratski pogovor povabili Prekmurca v Ljubljani. Oba sta na svojem področju pustila konkreten pečat. Starejši Aljoša je bil razglašen za kreativnega direktorja desetletja, zaradi izgorelosti pa mu je zagodlo zdravje in ga prisililo v korenite spremembe vedenja in delovanja. Dve leti mlajši Dominik je z odličnimi Zlatimi časi napisal eno najbolj predvajanih skladb na naših radijskih postajah. Med drugim sta nam razkrila, da se je ena od njunih največjih značajskih razlik že v otroštvu pokazala na – nogometnem igrišču!

Foto Dejan Javornik

Kako sta preživela obdobje karantene?

Aljoša: Zaradi podobnega umika ob izgorelosti sem bil zdaj na vse čustveno pripravljen, predvsem pa sem bil zelo produktiven. Že pred tem sem namreč načrtoval, da se izdatneje posvetim pisateljevanju. Karantena mi je tako prišla zelo prav in napisal sem večino svoje druge knjige. Tudi družinsko gledano smo se imeli odlično in smo izkoristili čas za lepe trenutke. A ob vsej začetni histeriji so mi tudi seveda zašklepetali zobje. (smeh)
Dominik: Jaz pa lahko začnem z ironičnim minusom. Teden dni pred razglasitvijo epidemije sem se namreč dogovoril za koncert ob odprtju enega od zdravstvenih domov, potem pa je vse padlo v vodo oziroma se prestavilo za nedoločen čas ...
Aljoša: ... oprosti za vskok, ampak smešno, moje zadnje predavanje je bilo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. (smeh) Uh, situacija je bila takrat že zelo napeta ...
Dominik: No, če odštejemo poslovni del, nama je z zaročenko Eriko karanteno zelo popestril navihan muc Popi, ki sem ga spoznal na vajah petja pri Jadranki Juras. Čeprav si pred tem nisem želel imeti domače živali, me je mačkon hipoma osvojil in tik pred začetkom ukrepov sva ga vzela k sebi. To je bila zame dobrodošla sprememba, v resnici precej večja kot izolacija, saj sem umika vajen iz ustvarjanja glasbe. Občutek negotovosti je bil tudi meni neprijeten, sem se pa na vse skupaj, verjetno tudi zaradi izvrstne domače družbe, odzval z zelo pozitivnimi novimi skladbami. (smeh) Za dobrodošlo 'prekinitev' karantene sem se s solo nastopom oglasil tudi na Valu 202.

Aljoša, o čem bo govorila naslednja knjiga?

Aljoša: O sreči in naših prizadevanjih zanjo.

Imata veliko izkušenj v marketingu, poznata psihologijo množic in vzvode, s katerimi se vpliva na ljudi. Je mogoče, da se je zgodil nekakšen korona marketing, s katerim se je ljudi prepričevalo, da so stvari precej hujše, kot so resnično bile?

Aljoša: Zdaj je histeriji botrovalo še to, da je bil sovražnik v celoti neviden, zato je bila naša zaskrbljenost kot na steroidih. Povrhu pa sodobno družbenomedijsko okolje, kjer lahko vsak prosto deli vse svoje misli, zagotavlja plodna tla za dezinformacije. Naši možgani evolucijsko prežijo predvsem na slabe informacije, saj so te pomembnejše za preživetje, kar marsikdo izkorišča za pridobivanje pozornosti. Ko se vse to zlije, lahko poplava neprebavljivih vtisov ustvari psihozo in kolektivno duševno stisko. Ljudje se pa na vse odzivamo različno: eni kot adrenalinski odvisneži posrkajo vse informacije, drugi se lotijo informacijske diete.
Dominik: Lani poleti je bila priljubljena serija Černobil, v kateri opisujejo ozadje boja s posledicami najhujše jedrske nesreče. In ko sem se spomnil nanjo, sem premišljeval, kako bi doživljali to pandemijo v tistem času, brez interneta, družabnih omrežij, lažnih novic itd. Kako bi se odzval svet, bi reagiral podobno? Menim, da se je v precej stvareh odzval podobno. Vsi smo spet iskali predvsem zagotovila strokovnjakov, resnična, potrjena dejstva v poplavi negotovosti, domnev in nepreverjenih informacij itd.

A ravno zgodovina nas uči, da vladam nikakor ne gre zaupati, saj sprva vse prikrivajo, nato utišajo znanost in lažejo, dokler resnica ne začne počasi prodirati na plan!

Dominik: To drži in je zanimiv, a grozljiv fenomen. Morda pa je prišel čas in je zdajšnja situacija samo vrh vsega, kar se je nabiralo že dolgo, je samo še ena v seriji katastrof. Sars, ebola, prašičja gripa, terorizem, kaj še?! Morda pa izbruh koronavirusa simbolizira nekakšno izgorelost človeštva, morda je prišel čas, da vsej tej individualizaciji in egocentričnosti, temu nenehnemu hlastanju po še več in več končno odklenka in lahko prevrednotimo naš temeljni, globalni ustroj.

Smo ljudje v karanteni ugotovili, da v življenju ni vse tako zacementirano in da moramo računati na spremembe ali jih celo sami sprožiti?

Aljoša: Zagotovo. Jaz sem izgorelost, ko sem se izkopal iz najhujšega, začel razumeti kot klic po spremembi in dokončni obračun s svojimi slabimi vzorci. Že v prvih hudih dneh sem si zadal zelo zrahljati svoje deloholične navade in si v naslednjih treh letih prizadeval najti področje, ki mi bo sočasno omogočilo nove izzive. To sem našel v predavateljstvu in pisateljevanju. Za izpolnjeno življenje moramo svojemu resničnemu jazu obvezno prisluhniti in ravnati skladno, sicer je po nas. Posnemanje uspeha drugih nas namreč ne bo osrečilo. To sem ugotovil tudi sam in – ne morem reči, da ravno pravočasno – sprožil spremembe in kmalu se je poklopilo veliko stvari. Moja knjiga je postala uspešnica, bil sem razglašen za kreativnega direktorja desetletja, podjetje, v katerem sem do izgorelosti vodil kreativni oddelek, pa za agencijo desetletja. To je nekaj, kar si v smrtnem strahu takratnega sesutja niti sanjati nisem upal. A bolečina vedno pride kot dramilo, nato pa se nemalokrat izkaže še za zdravilo.

Ko ste ob izidu prvenca s svojim marketinškim znanjem začeli intenzivno promovirati knjigo in predavanja, smo mnogi, ker vas seveda ni bilo moč spregledati, pomislili, češ, poglej ga, ni ga izučilo ...

Aljoša: (Smeh) Mnogi so mi z iskreno skrbjo, drugi pač iz veselja ob vsaki aktivnosti pošiljali sporočila, češ, pazi, da ne boš spet izgorel. Res pa je, da je deloholizem pravzaprav simptomatičen za skoraj polovico Slovencev. Še bolj pa v oči bode, da kot družba to celo nagrajujemo, čeprav gre za podobno odvisnost, kot je tista od alkohola in drog, iger na srečo, seksa, družabnih omrežij itd. Še več, garaštvo se pri nas glamurizira, s tem pa prek vzgoje in iskanja zgledov ustvarjamo težavne vzorce za generacije, ki se bodo bolj ali manj uspešno spopadale z izgorelostjo in duševnim zdravjem.

Dominik, pri vas je zgodba manj dramatična, niste šli tako daleč ...

Dominik: Res je, nisem izgorel, sem se pa vseeno izčrpal. Nekoliko smešna je ugotovitev, da sem v oglaševanje vstopil v letu sarsa, izstopam pa v obdobju koronavirusa, bolj resna pa je ta, da sicer ostajam zavezan marketingu, a menjam okolje – oglaševalsko za akademsko. (smeh) Sicer pa verjamem v cikluse, v začetke, vrhunce in konce obdobij. V življenju sem jih dal skozi že kar nekaj, predvsem v glasbi. Prelomen je bil kultni bend Psycho-Path, kjer sem igral bobne, potoval na evropskih turnejah, nastopal v Londonu in Berlinu, užival v pozornosti privržencev in tudi nekaj oboževalk v tistem najbolj gorečem pomenu! (smeh) Potem pa me je kar naenkrat minilo, začutil sem, da je dovolj, da je čas za novo pot. Zato sem izstopil in kot Balladero kmalu odpotoval v ZDA, ustvaril in izdal kantavtorski album klavirskih balad ter se podal na samostojno pot. Najbrž tudi zato ves čas iščem ravnovesje med delom, ustvarjanjem v glasbi in življenjem. In zdi se mi pomembno, da najdemo in ohranjamo ravnotežje kot ljudje, torej posamezniki, kot družba, svet.
image
Bolečina vedno pride kot dramilo, nato pa se nemalokrat v življenju izkaže še za zdravilo.  Foto Dejan Javornik

Iz povedanega bi zaključil, da ste vi že ves čas bolj v stiku s sabo, kot je bil brat?

Dominik: To je relativno. Jaz v oglaševanje vseeno nisem bil vpet tako intenzivno kot Aljoša, čeprav sem tudi deloval kot kreativni direktor in skrbel za velike naročnike. Glasba mi je vedno dala zavetje, da morda nisem bil tako izpostavljen, po drugi strani pa se mi zdi Aljoša zaradi tega bolj pogumen, jaz vsekakor nisem brskal tako globoko in drzno vase. Dobro, razen kot ustvarjalec glasbe, ko se spuščaš v globine svojih občutkov, toda to je drugače. Ampak karakterno sva si kar precej različna.

No, v čem sta si najbolj podobna in v čem najbolj različna?

Dominik: Zagotovo sva oba odločna, trmasta, ustvarjalna, prevzemava odgovornost.
Aljoša: Včasih celo preveč. Ker izhajava iz Prekmurja, katerega zgodovinski manjvrednostni kompleks je še za odtenek večji od preostalega dela Slovenije, na oba vsekakor vpliva tudi poreklo.
Dominik: No, naslednja anekdota iz otroštva pa verjetno največ pove o najini različnosti. Ko smo trenirali in igrali nogomet, se je iz našega trenerja, živčne postave ob robu igrišča, vselej razlegel krik: »Bagola, podaaaaaj!!!« Naj povem, da ta krik ni bil namenjen meni! (smeh)
Aljoša: (Smeh) Res je, drži, vedno sem soliral in preigraval, tekal z žogo naprej in nazaj, levo in desno. Tako je bilo tudi, ko sem začel v oglaševanju, bil sem izrazit solist. Potem pa sem se naučil sodelovanja in skupinskega dela.
Dominik: Če smo že pri nogometu, mislim, da bi moral svet čim prej doumeti lepoto Beckhamovih podaj. Vsi ljudje na vseh položajih bi morali znati tako lepo podajati žogo, kot je to znal David Beckham, eden najboljših podajalcev vseh časov! Vse bi bilo lepše, lažje, boljše.

V čem sta najbolj tekmovala, ko sta bila mlajša, in kdo bi danes zmagal v polaganju rok, recimo?

Aljoša: Zagotovo v tem, kdo bo najbolj nagajal mlajši sestri Urški, ki je bila očetova ljubljenka. (smeh) V polaganju rok pa po navadi nisva tekmovala, ampak sodelovala. In sicer tako, da sva štiriročno igrala klavir. (smeh)

Pa se sicer veliko družita?

Aljoša: Včasih še preveč ... (smeh)
Dominik: Najino obdobje druženja je bilo precej pestro, dokler ni Aljoša dobil otroka. Ko sem ga po tem kdaj poklical po 18. uri, če gremo v mesto na pijačo, pa jo bilo slišati samo še: »Saj veš, da imam jaz malega otroka?«
Aljoša: Dominik ima za zdaj samo mačka, ampak verjetno bo kmalu tudi on razumel, kaj sem mislil. (smeh)

Je maček morda priprava na naraščaj?

Dominik: Najprej plošča, potem plenice (smeh). Z vsem spoštovanjem do staršev in otrok se mi zdijo mački precej bolj elegantna in samooskrbna bitja, zato to vsekakor ni ustrezna priprava. Seveda pa z Eriko razmišljava tudi o naraščaju.

Kako pogosto pa popazite na Aljoševo hčerko Sofio, uživate v vlogi strica?

Dominik: Sem jo kar pazil, seveda, bi jo pa res lahko tudi bolj pogosto. Hitro me zavrti okrog prsta, zato moram več vaditi. Je pa treba omeniti še nečakinji Injo in najstarejšo Lano, s katerimi se videvamo in družimo v Prekmurju, po navadi v družinski gostilni, ki jo po smrti očeta Jožefa vodi sestra Urška z mamo Ivanko. Vse te izkušnje bova kot občasni varuški z Eriko seveda najbolje unovčila.
image
Ni toliko pomembno iskati uspeh kot svojo vrednost.  Foto Dejan Javornik

Kaj bi svetovala mladim, se splača za uspeh gnati toliko, kot se dandanes žal prevečkrat pričakuje in tudi zgodi?

Aljoša: Nobene potrebe ni izgoreti za svoje cilje, saj je to velikokrat dokaz, da ti cilji v resnici niso bili tvoji. Če ponoči ne moreš spati, je to pogosto zato, ker podnevi posnemaš ali pa uresničuješ sanje nekoga drugega.
Dominik: Ravno danes sem prebral lepo misel. Ni toliko pomembno iskati uspeh kot svojo vrednost. Ko najdeš svoje poslanstvo in tisto, s čimer lahko prispevaš drugim ljudem in družbi, je vse lažje. Zato se tudi jaz ne ukvarjam več s tem, kako hitro bom posnel naslednjo ploščo in kako uspešna bo, ampak kaj dobrega bom z njo prinesel ušesom poslušalstva.




Deli s prijatelji