PROTEZE
Sto let ortopedske tehnike
V Sloveniji se je organizirano delo z invalidi začelo po prvi svetovni vojni, prvo državno protezno delavnico smo dobili pred stoletjem.
Odpri galerijo
Železno roko, ki je domnevno pripadala plemiču iz 16. stoletja, so našli v okolici Vranskega. FOTOGRAFIJE: arhiv URI – Soča
Jubilejni 30. dnevi rehabilitacijske medicine, ki so na URI – Soča potekali konec prejšnjega tedna, so bili posvečeni stoletnici ortopedske tehnike v Sloveniji in sodobni rehabilitacijski tehnologiji.
Letos namreč mineva sto let, odkar so na ozemlju Slovenije organizirano začeli delati z invalidi, ki so potrebovali proteze ali ortoze (opornice). Zaradi posledic prve svetovne vojne so na pobudo Kraljevine SHS v Ljubljani odprli Državno protezno delavnico, za katero je imel največje zasluge dr. Anton Brecelj, oče akademika Bogdana Breclja.
K razvoju dejavnosti protetike in ortotike je po prvi in takoj po drugi svetovni vojni pripomogel še ortopedski mojster Anton Jež. Delavnica je bila predhodnica današnjega tehničnega dela Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča.
Zakaj ime Soča? Leta 1948 je jugoslovanska vlada sprejela sklep (s Titovim podpisom) o imenovanju ortopedskih podjetij po nacionalnih rekah (drugod po državi so se imenovala Neretva, Sava, Dunav, Vardar ...). Leta 1964 se je ortopedsko-protetična dejavnost povezala z rehabilitacijsko medicino in tako je nastal današnji URI – Soča, kjer že vrsto let deluje pomemben oddelek za ortotiko in protetiko, na katerem ob strokovnem vodenju inženirjev ortotike in protetike paciente s pripomočki tudi oskrbujejo.
Poudarjajo, da je treba pozornost posvetiti večji strokovnosti pri prodaji protetičnih in ortotičnih pripomočkov. V poslovalnicah bi morali imeti zaposlenega strokovnjaka, ki bi pomagal izbrati in namestiti ustrezen pripomoček, denimo opornico.
Uvodno predavanje srečanja (o zgodovini ortopedske tehnike v Sloveniji) je imel prof. dr. Črt Marinček, dr. med., nekdanji dolgoletni strokovni direktor URI – Soča, ki je zaslužen za začetek šolanja ortotikov in protetikov na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Čeprav za uradni začetek slovenske ortopedske tehnike oziroma protetike štejemo ustanovitev Državne protezne delavnice v Ljubljani 1. marca 1919, ima razvoj protetike na naših tleh daljšo zgodovino, je poudaril profesor.
Večkrat omenjamo železno roko z Vranskega iz 16. stoletja, marsikdo pa ne ve ničesar o Jožetu Veršiču (1775–1847), prvem slovenskem protetiku, rojenem blizu Radgone. Izučeni mizar »je po letu 1813 začel izdelovati lesene proteze za noge, po letu 1843 pa še za roke. Njegove 'bergle' so slovele po cesarski Avstriji, Ogrski, v Benetkah in Varšavi.« Pred prvo svetovno vojno so bile v Ljubljani tri manjše delavnice, dve v Čopovi ulici, ena na današnji Trubarjevi, med prvo svetovno vojno pa avstrijska zasilna ortopedska bolnišnica, protezna delavnica in reedukacijska šola.
»Pred vojno in med njo so izdelovali proteze za spodnje ude v glavnem iz usnja s kovinskimi ojačitvami in sklepi. Tako so bili oskrbljeni takratni avstrijski vojaški invalidi v Sloveniji. Usnje je bilo dovolj voljno in ne pretežko, njegova slaba stran pa je bila, da se je deformiralo zaradi vlage ali znoja, vendar so jih invalidi kljub temu radi nosili.«
Ta proteza za roko je stara od 30 do 50 let.
Letos namreč mineva sto let, odkar so na ozemlju Slovenije organizirano začeli delati z invalidi, ki so potrebovali proteze ali ortoze (opornice). Zaradi posledic prve svetovne vojne so na pobudo Kraljevine SHS v Ljubljani odprli Državno protezno delavnico, za katero je imel največje zasluge dr. Anton Brecelj, oče akademika Bogdana Breclja.
K razvoju dejavnosti protetike in ortotike je po prvi in takoj po drugi svetovni vojni pripomogel še ortopedski mojster Anton Jež. Delavnica je bila predhodnica današnjega tehničnega dela Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča.
Današnje proteze so tehnično dovršene in prilagojene vsakemu pacientu posebej.
Zakaj ime Soča? Leta 1948 je jugoslovanska vlada sprejela sklep (s Titovim podpisom) o imenovanju ortopedskih podjetij po nacionalnih rekah (drugod po državi so se imenovala Neretva, Sava, Dunav, Vardar ...). Leta 1964 se je ortopedsko-protetična dejavnost povezala z rehabilitacijsko medicino in tako je nastal današnji URI – Soča, kjer že vrsto let deluje pomemben oddelek za ortotiko in protetiko, na katerem ob strokovnem vodenju inženirjev ortotike in protetike paciente s pripomočki tudi oskrbujejo.
Železno roko, ki je domnevno pripadala plemiču iz 16. stoletja, so našli v okolici Vranskega. FOTOGRAFIJE: arhiv URI – Soča
Poudarjajo, da je treba pozornost posvetiti večji strokovnosti pri prodaji protetičnih in ortotičnih pripomočkov. V poslovalnicah bi morali imeti zaposlenega strokovnjaka, ki bi pomagal izbrati in namestiti ustrezen pripomoček, denimo opornico.
Plemičeva roka
Uvodno predavanje srečanja (o zgodovini ortopedske tehnike v Sloveniji) je imel prof. dr. Črt Marinček, dr. med., nekdanji dolgoletni strokovni direktor URI – Soča, ki je zaslužen za začetek šolanja ortotikov in protetikov na zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Čeprav za uradni začetek slovenske ortopedske tehnike oziroma protetike štejemo ustanovitev Državne protezne delavnice v Ljubljani 1. marca 1919, ima razvoj protetike na naših tleh daljšo zgodovino, je poudaril profesor.
Prvi slovenski protetik Jože Veršič je 1813. začel izdelovati lesene proteze za noge, po letu 1843 pa še za roke.
Večkrat omenjamo železno roko z Vranskega iz 16. stoletja, marsikdo pa ne ve ničesar o Jožetu Veršiču (1775–1847), prvem slovenskem protetiku, rojenem blizu Radgone. Izučeni mizar »je po letu 1813 začel izdelovati lesene proteze za noge, po letu 1843 pa še za roke. Njegove 'bergle' so slovele po cesarski Avstriji, Ogrski, v Benetkah in Varšavi.« Pred prvo svetovno vojno so bile v Ljubljani tri manjše delavnice, dve v Čopovi ulici, ena na današnji Trubarjevi, med prvo svetovno vojno pa avstrijska zasilna ortopedska bolnišnica, protezna delavnica in reedukacijska šola.
Pričevalci zgodovineStrokovno združenje ortotikov in protetikov Slovenije je srečanje popestrilo s pregledno razstavo razvoja tega področja v Sloveniji. Ogledati si je bilo mogoče plakate s predstavitvijo zgodovine ortotike in protetike in tri ročne proteze (dve sta nosila nemški in ameriški vojak, en primerek so izdelali v Soči). Na URI – Soča imajo še več tovrstnih starih predmetov; tako je v pisarni strokovne direktorice razstavljena železna protetična roka iz 16. stoletja, ki je pripadala nekemu plemiču in je bila najdena v bližini Vranskega.
»Pred vojno in med njo so izdelovali proteze za spodnje ude v glavnem iz usnja s kovinskimi ojačitvami in sklepi. Tako so bili oskrbljeni takratni avstrijski vojaški invalidi v Sloveniji. Usnje je bilo dovolj voljno in ne pretežko, njegova slaba stran pa je bila, da se je deformiralo zaradi vlage ali znoja, vendar so jih invalidi kljub temu radi nosili.«
