ZDRAVJE

Sladkor kot droga

Ima moč in vpliva na naše možgane, so potrdile številne raziskave; tudi s hrano smo lahko zasvojeni.
Fotografija: Tudi s čokolado smo lahko zasvojeni. FOTO: Monkeybusinessimages/Getty Images
Odpri galerijo
Tudi s čokolado smo lahko zasvojeni. FOTO: Monkeybusinessimages/Getty Images

Ste sladkosnedi? Se ob pogledu na slastne čokoladne piškote ne morete upreti in jih zmažete v nekaj minutah? Da ima sladkor moč in vpliva na naše možgane, so v preteklosti potrdile različne študije. Že leta 1980 so s pomočjo eksperimenta dokazali, da je človek izredno občutljiv zanj. Ugotovili so, da so posamezniki v le delčkih sekunde po tem, ko so jim ga položili na jezik, pritisnili na poseben gumb oziroma so njihova čutila takoj prepoznala sladkor.
Le kdo bi se lahko uprl? FOTO: Bhofack2/Getty Images
Le kdo bi se lahko uprl? FOTO: Bhofack2/Getty Images

O tem, kako vse to zelo dobro izkoriščajo svetovni velikani v živilski industriji, podrobno v svoji najnovejši knjigi (Hooked: Food, Free Will, and How the Food Giants Exploit Our Addictions) piše priznani ameriški novinar Michael Moss. Med drugim izpostavlja, da človeški možgani potrebujejo 10 sekund, da prepoznajo cigaretni dim, samo pol sekunde pa za prepoznavo sladkorja, in dodaja, da je lahko hrana precej bolj zasvojljiva kot denimo cigarete, česar se, kot opozori, precej dobro zavedajo tudi v živilski industriji.

Medtem ko cigarete, droge in alkoholne pijače vsebujejo posebne kemične sestavine, na primer nikotin, morfin in etanol, s katerimi počasi postajamo zasvojeni, predelana hrana vsebuje preprostejše sestavine, kot so sol, sladkor in maščobe, ki človeka pripeljejo v to, da si takšne hrane želi vedno več. »Ko vidimo, ovohamo ali pa samo pomislimo na čokoladno torto, je tako kot maslo in sladkor tudi dopamin tisti, ki nas sili v to, da bi jo želeli pojesti. Dopamin je eden od t. i. hormonov sreče, ki človeku prinaša čustveno ugodje, torej dobro voljo in živahnost. To je orodje za naše preživetje. Če želimo preživeti, moramo jesti, in dopamin je tu zato, da nas motivira k hranjenju,« razloži Moss.


Zato je, z vidika živilske industrije, precej razumljivo, da v hrano dodajajo določene sestavine, s katerimi izboljšajo okus, in tako človeku povzročajo nenehno željo po še. Moss na primer izpostavi kompleksni ogljikov hidrat maltodekstrin, ki je v pripravljenih solatnih prelivih. Posebnost te sestavine je v tem, da za večino ljudi ni sladka, ima pa enako kemično strukturo, število kalorij in enak potencial glede tega, da nas zasvoji kot sladkor. Predelana hrana tako takoj, ko se dotakne jezika, v možgane pošilja pozitivne signale, pozneje, ko jo prebavimo, pa gre v krvni obtok, tako kot alkohol in droga.

»Glukoza začne v krvni obtok prihajati v desetih minutah po zaužitju, kar je hitreje kot posnifan kokain,« v knjigi izpostavi novinar. Novejše raziskave kažejo, da hitreje ko hrana doseže krvni obtok in posledično dvigne raven sladkorja v krvi, hitreje se takoj za tem zniža raven sladkorja v krvi. In ta padec je po mnenju Mossa kriv za to, da si možgani želijo še več dopamina, torej si človek želi še več hrane. Glede na to, da je predelana hrana hitro dosegljiva in tudi cenejša od cigaret in drog, se posameznik pri njenem uživanju težko ustavi.


Moss pravi, da je povsem razumljivo, zakaj se je tobačni gigant Philip Morris leta 1988 odločil, da bo kupil živilskega giganta Kraft. Cigarete in predelana hrana so si, dodaja, zelo podobne, in sicer »sledijo našim čustvom, instinktom in ranljivosti«. Moss se ob tem spomni na dolgoletnega svetovalca Philipa Morrisa Steva Parrisha. »Med sestankom je lahko pokadil cigareto, preostanek v škatlici pa pospravil v žep in se jih ni dotaknil do konca dneva,« se spominja Moss in doda: »Mi je pa rekel, da ne sme odpreti vrečke s piškoti, ker se boji, da bi vse pojedel.« 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas