Preprost test odkrije bolezen
Dihanje je osnovna človekova potreba, brez katere preživetje ni možno; je nezavedno, a le, če z dihali nimamo težav.
Odpri galerijo
Preiskavo opravijo s spirometrom. FOTO: Getty Images
Čeprav pljuča opravljajo življenjsko pomembno funkcijo, se jih običajno zavemo šele takrat, ko nas na to opomni težava ali motnja. Kot pravi diplomirana medicinska sestra Marjana Bratkovič, ki deluje pri Društvu pljučnih bolnikov in alergijskih bolnikov Slovenije, so pljuča in dihanje lahko prizadeti zaradi različnih dejavnikov in bolezni. Med najpogostejše vzroke za zaporo dihalnih poti pa spadata astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), zato zdravniki tudi vedno bolj poudarjajo pomen zgodnje spirometrije v diagnostiki teh in drugih pljučnih bolezni.
Spirometrija je osnovna preiskava za iskanje in vodenje obstruktivnih bolezni pljuč. Z njo lahko poiščejo bolnika med kadilci in potrdijo obstrukcijo pri astmi.
Preiskavo je pred dobrimi 150 leti prvič opisal J. Hutchinson v Kanadi in opredelil normalne vrednosti za zdravo populacijo. Še danes je to temeljna funkcijska preiskava vsakega bolnika s pljučno boleznijo, pravi sogovornica in dodaja, da spirometrija sicer predstavlja osnovno preiskavo meritve mehanike dihanja, s katero dobijo vpogled v maksimalno ventilatorno sposobnost človekovega dihalnega sistema. Izmerjeni parametri, torej volumni in pretoki, namreč dobro kolorirajo s stopnjo okvare dihalnega sistema in tudi s prognozo nekaterih bolezni.
Spirometrija je tako v diagnostiki pljučnih kot tudi drugih obolenj zelo pogosto uporabljena. S to neinvazivno preiskavo ocenijo kapaciteto in funkcijo pljuč. Izvajajo jo na različnih aparaturah – od enostavnih mehanskih spirometrov do elektronsko vodenih senzorjev, ki merijo volumne in pretoke vdihanega in izdihanega zraka. Na podlagi meritev lahko zdravniki določijo, za katere vrste okvaro oziroma motnjo dihanja gre. Spirometrija je neinvazivna preiskava, največji poudarek je na izmeri vitalne kapacitete (VC), ki predstavlja ves zrak, ki ga po predhodnem maksimalnem vdihu lahko izdihnemo iz pljuč skozi ustnik v aparat.
Pred testom je treba deset minut počivati. Štiri ure prej ne smemo uživati alkohola. 24 ur oziroma nujno eno uro pred postopkom ne smemo kaditi. Pol ure prej ne sme biti telesne obremenitve. Na preiskavi ne smemo nositi tesnih oblačil. Od zadnjega obroka morata miniti dve uri. Štiri ure prej ne smemo uporabljati kratko delujočega bronhodilatatorja. Zobne proteze ne odstranjujemo. Preiskava se izvaja sede, uporablja se nosni stišček.
»Izmerimo počasno (SVC) in hitro forsirano (FVC) dihanje. Če preiskovanec izdihne zrak z maksimalnim naporom, lahko ocenimo tudi pretok zraka. Kot merilo pretoka vzamemo volumen zraka, ki ga preiskovanec izdihne v prvi sekundi – forsiran ekspiratorni volumen v prvi sekundi (FEV1). Pri tem je nujno dobro sodelovanje bolnika. Pri eni preiskavi je treba izvesti vsaj tri in največ osem ponovitev meritve. Izdih pa mora trajati vsaj šest sekund. Kriterij za dobro izveden test je, da se dve najboljši krivulji FVC in FEV1 ne razlikujeta za več kot 100 ml.
Spirometrične vrednosti so izražene v odstotkih normalne vrednosti, ki jih določimo glede na zdrave osebe istega spola, starosti in višine,« pove Bratkovičeva in doda, da so za kakovostno izvedbo spirometrije potrebni izobraženo in motivirano zdravstveno osebje, dobro sodelovanje bolnika ter tudi ustrezna oprema in okolje. Nezanesljivi rezultati namreč lahko kaj hitro pripeljejo do napačno postavljene diagnoze, kar lahko v določenih primerih pripelje tudi do napačnega zdravljenja.
Spirometrija je osnovna preiskava za iskanje in vodenje obstruktivnih bolezni pljuč. Z njo lahko poiščejo bolnika med kadilci in potrdijo obstrukcijo pri astmi.
Pljuča in dihanje so lahko prizadeti zaradi različnih dejavnikov in bolezni. FOTO: Antonioguillem/Getty Images
Ocena funkcije pljuč
Spirometrija je tako v diagnostiki pljučnih kot tudi drugih obolenj zelo pogosto uporabljena. S to neinvazivno preiskavo ocenijo kapaciteto in funkcijo pljuč. Izvajajo jo na različnih aparaturah – od enostavnih mehanskih spirometrov do elektronsko vodenih senzorjev, ki merijo volumne in pretoke vdihanega in izdihanega zraka. Na podlagi meritev lahko zdravniki določijo, za katere vrste okvaro oziroma motnjo dihanja gre. Spirometrija je neinvazivna preiskava, največji poudarek je na izmeri vitalne kapacitete (VC), ki predstavlja ves zrak, ki ga po predhodnem maksimalnem vdihu lahko izdihnemo iz pljuč skozi ustnik v aparat.
Pred testom je treba deset minut počivati. Štiri ure prej ne smemo uživati alkohola. 24 ur oziroma nujno eno uro pred postopkom ne smemo kaditi. Pol ure prej ne sme biti telesne obremenitve. Na preiskavi ne smemo nositi tesnih oblačil. Od zadnjega obroka morata miniti dve uri. Štiri ure prej ne smemo uporabljati kratko delujočega bronhodilatatorja. Zobne proteze ne odstranjujemo. Preiskava se izvaja sede, uporablja se nosni stišček.
»Izmerimo počasno (SVC) in hitro forsirano (FVC) dihanje. Če preiskovanec izdihne zrak z maksimalnim naporom, lahko ocenimo tudi pretok zraka. Kot merilo pretoka vzamemo volumen zraka, ki ga preiskovanec izdihne v prvi sekundi – forsiran ekspiratorni volumen v prvi sekundi (FEV1). Pri tem je nujno dobro sodelovanje bolnika. Pri eni preiskavi je treba izvesti vsaj tri in največ osem ponovitev meritve. Izdih pa mora trajati vsaj šest sekund. Kriterij za dobro izveden test je, da se dve najboljši krivulji FVC in FEV1 ne razlikujeta za več kot 100 ml.
Še danes je temeljna funkcijska preiskava vsakega bolnika s pljučno boleznijo.
Spirometrične vrednosti so izražene v odstotkih normalne vrednosti, ki jih določimo glede na zdrave osebe istega spola, starosti in višine,« pove Bratkovičeva in doda, da so za kakovostno izvedbo spirometrije potrebni izobraženo in motivirano zdravstveno osebje, dobro sodelovanje bolnika ter tudi ustrezna oprema in okolje. Nezanesljivi rezultati namreč lahko kaj hitro pripeljejo do napačno postavljene diagnoze, kar lahko v določenih primerih pripelje tudi do napačnega zdravljenja.
