KORONA

Po karanteni več tesnobe

Objavljeno 22. maj 2020 12.20 | Posodobljeno 22. maj 2020 12.20 | Piše: Urška Splichal

Koronavirus nas je vrgel iz ustaljenih tirnic življenja, potem smo se navadili na nov način in zato je zdaj vrnitev v staro življenje stresna.

Bo življenje po epidemiji tako kot prej? FOTO: GULIVER/Getty Images
Po osmih tednih šolanja na daljavo so se ta ponedeljek nekateri otroci vrnili v šolo, a ne v prejšnjo rutino, ta še zdaleč ni kot prej, temveč so zdaj običajnost socialna distanca, razkuževanje rok, manjše skupine ...
image
GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO Otrokom moramo na primeren način razložiti, kako naj se vedejo v šoli. FOTO: GULIVER/Getty Images

Zaradi razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki ena najranljivejših skupin, pri katerih se bodo posledice epidemije in spremljajočih ukrepov lahko še dolgo kazale na njihovem duševnem zdravju, omejevalni ukrepi so bistveno posegli v najpomembnejše dele njihovega življenja – vključevanje v vrstniške skupine, učenje in igro.
Zanje je zato lahko to obdobje še posebno naporno, pravi Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka. Spremenilo se je marsikaj, ne razumejo, zakaj, zato je treba prisluhniti njihovim vprašanjem in stiskam, opozarja.
Strah pred okužbo
Nekateri se okužbe bojijo pretirano, nekateri pa jo podcenjujejo. »Diskurz vladajočih je bil zelo zastrašujoč, po mojem mnenju pretirano, zato so z manjšim strahom to težko obdobje večinoma preživeli tisti, ki so se bolj izogibali spremljanju dogajanja in poskušali ohranjati osredotočenost na svoje življenje, na tisto, na kar lahko vplivajo,« pravi Alja Fabjan in še, da ljudje težko sprejmemo, da nimamo popolnega nadzora nad situacijo in v tem primeru ga nimamo. »Vplivamo lahko do določene mere, skrbimo za zaščito sebe in drugih, da naredimo vse, kar lahko, ne da bi na neki način prenehali živeti. Strah pred okužbo se bo pri večini postopoma zmanjševal (če ne bo ponovnih izbruhov bolezni), v primerih dlje vztrajajočega pretiranega strahu, pa je treba poiskati ustrezno pomoč.«


»Starši naj z njimi komunicirajo letom primerno, predvsem pa iskreno, naj jim ne prikrivajo pomembnih informacij in se ne izogibajo njihovim vprašanjem. Način komunikacije naj bo, če se le da, optimističen in pomirjujoč. Že pred razglasitvijo epidemije sem v nakupovalnem središču slišala mamo svoji hčerki reči: Ne dotikaj se ničesar, korona je vsepovsod. To je primer zelo neustrezne komunikacije.«
 

Opazujmo se


Od razglasitve epidemije in karantene smo komaj čakali, da bo minilo, da se bomo lahko vrnili v službe, šole, vrtce, zdaj pa se nekateri te vrnitve bojijo, tesnobni so, nervozni. Zakaj taka sprememba v vedenju, občutenju, smo vprašali Fabjanovo.

»Razglasitev epidemije nas je iznenada vrgla iz ustaljenih tirnic življenja, takšne spremembe so navadno za ljudi precej težavne in stresne, v sebi občutimo odpor ter željo po vrnitvi v staro, nam bolje poznano stanje. Raziskave kažejo, da se človek v od štirih do šestih tednih navadi na nove navade, omejitve zaradi epidemije pa so trajale dlje. Nekateri so se, vsaj do določene mere, navadili na nov način, posledično je vrnitev v staro življenje spet stresna. Marsikomu so omejitve in spremembe, ki jih je prinesla epidemija, tudi ustrezale. Uživali so v času, preživetem doma, se znebili pritiskov službe in vsakodnevnih obveznosti ter si vzeli čas za stvari, za katere ga je prej primanjkovalo. Na prvi pogled se ne zdi, da bi bilo s tem kaj narobe, v ozadju tega pa je lahko tudi želja po umiku iz lastnega življenja, za take ljudi bo vrnitev v staro življenje res težka. V tem primeru bi se moral posameznik vprašati, v kolikšni meri je s svojim življenjem zadovoljen, katere so tiste stvari, ki so mu bile v času omejitev všeč in zakaj, predvsem pa, kaj bi lahko sam spremenil v prihodnje.«
V obdobju, v katerem smo, so čustvene reakcije (do neke mere) sicer normalne, nič nenavadnega ni, če smo pod stresom, tesnobni. Radi bi se vrnili v staro rutino, kjer ni veliko neznank. A ni se pametno s silo vrniti v življenje, kot smo ga živeli prej, delati vse kot prej. Kako si pomagamo, da bo prehod lažji? Odvisno od okoliščin, situacije posameznika in njegovega doživljanja sprememb, pravi sogovornica. »Dobro bi bilo, da bi se v stare tirnice vrnili postopoma. Pomembno se mi zdi, da sami sebe v takšnih nenavadnih, upam, da neponovljivih okoliščinah pozorno opazujemo – kako jih doživljamo, kaj pogrešamo, kaj nam povzroča stres. Pri celotni situaciji se mi zdi najbolje to, da lahko izvemo marsikaj o sebi, česar sicer ne bi, in da lahko morda tudi razvijemo, nadgradimo ali spremenimo nekatere plati sebe, ki jih sicer ne bi.«
V taki situaciji lahko izvemo marsikaj o sebi, česar sicer ne bi, morda razvijemo ali spremenimo nekatere plati sebe, ki jih sicer ne bi.


Epidemije v Sloveniji ni več, a posledice vsekakor bodo. Ne le gospodarske, tudi psihološke. Na splošno se bo povišala tesnoba, zaradi finančne negotovosti ali strahu pred okužbo oziroma novimi izbruhi epidemije, meni Fabjanova: »Ko se poveča tesnoba, se povečajo tudi različne odvisnosti, s katerimi jo poskušamo zmanjševati. Upam, da ne bomo prehitro pozabili nekaterih novih spoznanj, denimo, da nam medosebni odnosi pomenijo veliko, da zdravje ni samoumevno, da nismo neuničljivi ... Najbolj pa upam, da se bomo zmogli vrniti v svobodno življenje, opremljeni z novo izkušnjo in ne obremenjeni z njo.« 




Deli s prijatelji