Motnje hranjenja so klic na pomoč

Mnogi izmed nas smo sami preživeli motnje hranjenja (MH) in iz teh izkušenj črpamo navdih in moč, da pomagamo drugim, pravita socialna delavka Ana Ziherl, predsednica društva Svetovalni svet in vodja programa Pravi naslov za pomoč pri MH, ki je v mladosti premagala bulimijo, in strokovna sodelavka Anja Murovec, ki je v najstniških letih prebolela anoreksijo. Prav pogovor z osebo, ki se je sama spopadala z MH, je ena od oblik pomoči, ki jih ponuja društvo. »Srečanje z nekom, ki je sam preživel ta začarani krog, ponudi edinstveno priložnost za odkrit pogovor o posledicah teh bolezni, o tem, kako jih je mogoče premagati. Osebne izpovedi so navdih za mnoge, ki iščejo pot iz brezna MH.«



MH so duševne motnje in ne prizadenejo le ženskega spola, kot mnogi mislijo, je pa res, da so med obolelimi večinoma dekleta; najpogosteje so v adolescenci. Prav tako se niso pojavile šele v sodobnem času, ampak naj bi jih poznali že pred našim štetjem. In kaj vse so MH? Pri anoreksiji (anoreksija nervoza, neješčnost) oboleli močno omejuje vnos hrane, saj ima o svojem telesu popačeno podobo, vidi se kot izjemno debelega, čeprav je telesna teža v resnici že nevarno nizka. Za bulimijo (bulimija nervoza) je značilno skrivno prenajedanje, čemur sledijo stradanje, prisilno bruhanje, zloraba odvajal oziroma diuretikov ali pretirana telesna aktivnost; ker je teža v mejah normale, ta motnja dolgo ostane skrita. Kompulzivno prenajedanje je oblika MH, pri kateri izgubimo nadzor nad hranjenjem, vendar ne gre le za občasno pretiravanje, ampak za običajno in redno obliko prehranjevanja (pogoste so tudi razne diete, ki pa niso učinkovite). V sodobnem zahodnem svetu sta se opisanim pridružili še bigoreksija (obsedenost s popolnim telesom in intenzivno telesno vadbo) in ortoreksija (obsedenost z zdravo hrano).

Pomen bližnjih

Pomoči pa ne potrebujejo le tisti, ki se spopadajo s katero od MH, temveč tudi njihovi bližnji, ki so pogosto v veliki stiski. »Najpogostejši je občutek krivde, da so sami prispevali k razvoju MH ali kakor koli pripomogli k njeni sprožitvi. Zelo jih skrbi in čutijo se dolžne pomagati pri okrevanju. Ker velikokrat doživijo zavrnitev, se počutijo nemočne.« Zato so v društvu poskrbeli za psihosocialno svetovanje tako osebam z MH kot njihovim bližnjim, prav tako so za oboje organizirane podporne skupine. Vloga bližnjih je izjemno pomembna, saj prav oni prvi opazijo spremembe vedenja in telesnega videza, pravijo na društvu. »Kaj so opazili in da jih to skrbi, naj povejo mirno. Osebo, pri kateri so opazili spremembe, naj vprašajo, kaj si ona misli o tem. Ko vzpostavijo tak stik, lahko pozneje predlagajo, da bi skupaj poiskali pomoč. Tudi če jih zavrne, je dobro, da ji povejo, da jih še vedno skrbi zanjo in da so ji vedno na voljo za oporo. Običajno je treba poskusiti večkrat, da sprejme pomoč. Če MH zanika in odklanja pomoč, je dobro, da je v to ne silijo, razen takrat, ko ima zdravstvene težave ali hujše psihične posledice. Ko je ogroženo življenje, je treba vključiti zdravnike. V našem društvu je pogoj za svetovanje pregled pri zdravniku.«

Brez odlašanja pa je treba ukrepati, ko posameznik drastično izgubi telesno težo, se izolira, zapre vase, postane nerazpoložen, depresiven, ko opazimo epizode pogostega prenajedanja, bruhanja, pretiravanja z zdravo prehrano (izločevanje ogromne količine živil) ali izjemno pretiravanje s telesno aktivnostjo.