Dogodek, ob katerem bi moralo biti nekoga znotraj zdravstva pošteno sram (Piše: Mateja Florjančič)
Kljub vsemu, kar se dogaja znotraj našega zdravstvenega sistema, moram priznati, da sama z njim res nimam nobene slabe izkušnje. S prijateljico se zato večkrat malce sporečeva na to temo, saj je ona zaradi svojih izkušenj do vsega skupaj veliko bolj kritična.
»Vem, da ti praviš, da je vse popolno,« začne stavek, ki se nato nadaljuje s kritiko nečesa, povezanega z zdravniki.
Ne mislim, da je vse idealno. Daleč od tega. Ne smem pa se z osebnega stališča pritoževati. Konec koncev imamo tako jaz kot moji otroci svojega osebnega zdravnika in zobozdravnika (ja, se strinjam, nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno, a vsi vemo, da pač ni).
Kadar koli sem zdravnika potrebovala sama, sem vedno prišla do njega, enkrat na pet let me povabijo v referenčno ambulanto, za mano so trije porodi in s tremi otroki veliko obiskov otroških in šolskih ambulant, zobarja in ortodonta.
Ko so zadnjega rabili moji otroci, smo še v doglednem času prišli do njega. In dobili so zobne aparate. Ne da bi morali vzeti hipoteko na nepremičnino.
