INKONTINENCA

Uhajanju urina se lahko ognemo

O uhajanju seča še vedno ne upamo govoriti: po 65. letu ima težave kar 70 odstotkov žensk.
Fotografija: Nujno je, da oboleli ne odlaša z obiskom pri strokovnjaku. FOTOgrafiji: Guliver/Getty Images
Odpri galerijo
Nujno je, da oboleli ne odlaša z obiskom pri strokovnjaku. FOTOgrafiji: Guliver/Getty Images

Urinska inkontinenca je nehoteno, nenadzorovano uhajanje seča. Poznamo več vrst inkontinence, pri ženskah je najpogostejša stresna, ki je običajno povezana z oslabljenimi mišicami medeničnega dna, pojasnjuje prof. dr. Andrej Kmetec, dr. med., iz Medicinskega centra Barsos: »To pomeni, da opora okrog sečnice in mehurja oslabi, kar povzroči uhajanje seča ob povečanem pritisku v trebušni votlini in mehurju. Lahko gre za hormonske motnje, porod ali ginekološke operacije. To je najpogostejša vrsta inkontinence pri ženskah in pogosta zdravstvena težava žensk, ki hkrati prinaša hudo čustveno, psihično in družbeno breme. Mnoge se zaradi strahu pred neprijetnim vonjem začnejo izogibati družabnim stikom, nekaterim uhaja seč tudi med spolnim odnosom, kar lahko privede do partnerskih težav.«

Slabša kakovost življenja

Pojavi se lahko kadar koli v življenju, navadno pa v srednji in pozni življenjski dobi. »Tudi močenje postelje pri otrocih, ki so sicer že brez plenic, je vrsta urinske inkontinence, ki pa ima povsem drug vzrok in drugačen pristop k zdravljenju,« nadaljuje sogovornik. »Stalno tiščanje na vodo in iskanje stranišč z uhajanjem urina ali brez tega je urgentna inkontinenca, ki se pojavi pri čezmerno aktivnem sečnem mehurju. Ženske imajo krajšo sečnico in šibkejše medenično dno kot moški, zato težje zadržijo nenadne pojave krčev mišice mehurja. Podporne strukture sečnice, mišice in vezno tkivo s starostjo degenerirajo ali oslabijo. Pogostost urinske inkontinence narašča s starostjo, tako da naj bi imelo po 65. letu težave kar 70 odstotkov žensk. Veliko jih ne poišče pomoči, ker menijo, da gre za neizogibnega spremljevalca starosti.«

Stalno tiščanje na vodo in iskanje stranišč z uhajanjem urina ali brez tega je urgentna inkontinenca.
Stalno tiščanje na vodo in iskanje stranišč z uhajanjem urina ali brez tega je urgentna inkontinenca.

Urinska inkontinenca ni smrtno nevarna bolezen, slabša pa kakovost življenja, pojasnjuje sogovornik: »Bolezen navadno nastopa samostojno, lahko pa tudi pri drugih boleznih, pri kroničnih nevroloških boleznih, kot je na primer multipla skleroza, ter raznih presnovnih boleznih, na primer sladkorni. Lahko je posledica poškodb sečnih organov ali hrbtenice in možganov, v nekaterih primerih duševne bolezni. Tudi kirurški posegi v mali medenici lahko puščajo posledice. Predvsem v dobi odraščanja se lahko inkontinenca pojavi kot posledica strahu ali prevelikih stresnih obremenitev. Pri ženskah v zrelih letih je lahko posledica enega ali več porodov, zlasti če ženske ne izvajajo predpisanih mišičnih vaj. V starosti je posledica popuščanja višjih živčnih funkcij, tako mišičnih kot tudi psihičnih sprememb. Upade tudi interes za osebno higieno.«

Krepimo mišice

S t. i. keglovimi vajami krepimo mišice medeničnega dna, tako da ritmično krčimo nožnične in medenične mišice, kot bi namerno prekinjali curek med odvajanjem urina – stisnemo, zadržimo za nekaj sekund in popustimo, svetuje prof. dr. Kmetec: »Te vaje lahko izvajamo kjer koli in kadar koli, saj se navzven naša vadba ne opazi, pomembno pa je, da vadimo redno in mišice skrčimo do stokrat na dan. Te vaje so priporočljive zlasti po porodu in ob prvih blažjih znakih popuščanja sečnice.«


Med preventivne ukrepe štejemo tudi redno gibanje in uravnavanje telesne teže. Tudi nekatere vrste hrane in pijače lahko poslabšajo kontinenco, predvsem alkohol, kava in pravi čaj. »Priporočljivo je, da v večernih urah, najmanj dve do tri ure pred spanjem, ne pijemo veliko tekočine,« opozarja sogovornik. »S tem preprečimo prepogosto uriniranje ponoči. Ko so vse možnosti zdravljenja inkontinence brez učinka, uporabljamo mehanske pripomočke, inkontinenčne predloge ali plenice.«

Nujno pa je, da oboleli ne odlaša z obiskom pri strokovnjaku, poudarja sogovornik: »Po pomoč se posamezniki praviloma zatečejo, ko so izčrpali možnosti samozdravljenja in ko težava ovira njihovo socialno uveljavljanje, osebno higieno, družino, dom, službo, šport. Bolnik ali bolnica, ki ima težave z uhajanjem seča, naj ne odlaša in naj se o tem pogovori z osebnim zdravnikom, ta ga bo napotil k ustreznemu specialistu na pregled in zdravljenje.« 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije