ZDRAVJE

Stres ne povzroča jecljanja

Osebe, ki jecljajo pogosto, doživljajo različna negativna čustva zaradi netekočega govora, kar lahko vodi v izogibanje govornim situacijam in pogosto tudi socialnim stikom z drugimi.
Fotografija: Z otrokom, ki jeclja, naj se starši pogovarjajo umirjeno. FOTO: Dragana991/Getty Images
Odpri galerijo
Z otrokom, ki jeclja, naj se starši pogovarjajo umirjeno. FOTO: Dragana991/Getty Images

Jecljanje je kar štirikrat pogostejše pri moških kot pri ženskah, pojasnjuje Sabrina Cirman, prof. spec. in reh. ped. - logoped, iz Centra za duševno zdravje, ZD Ljubljana - Center, največkrat pa se pojavi že v otroštvu. »Prevalenca pri predšolskih otrocih je okrog 2,5 odstotka, pri odraslih pa približno odstotek. Običajno se prvi znaki pojavijo med drugim in četrtim letom starosti, v posameznih primerih pa šele ob vstopu v šolo, redkeje v puberteti in odrasli dobi. Obstaja sicer splošno prepričanje, da stres oziroma stresni dogodki povzročajo jecljanje, vendar ni tako. Stres ima lahko pomemben vpliv na intenzivnost jecljanja, ga pa ne povzroča.«

Kateri so torej vzroki za pojav govorne motnje, ki se v govoru kaže kot blokada, ponavljanje zlogov ali glasov in njihovo podaljševanje, pogosto pa jo spremljajo še druge posebnosti? »Nastanek je odvisen od kombinacije številnih dejavnikov, točnega vzroka pa še ne poznamo. Najnovejše raziskave ugotavljajo pomemben vpliv dednosti, prav tako naj bi jecljanje imelo nevrološko osnovo,« pove logopedinja in pojasnjuje, da se lahko simptomi bistveno spreminjajo glede na okoliščine, v katerih se znajde posameznik: »Netekoči govor je lahko izrazitejši v stresnih situacijah, na primer kadar mora oseba govoriti pred skupino ljudi, v drugih situacijah, kot je petje, pa netekočega govora ni. Osebe, ki jecljajo pogosto, doživljajo različna negativna čustva zaradi netekočega govora, kar lahko vodi v izogibanje govornim situacijam in pogosto tudi socialnim stikom z drugimi.«

Ključen odziv staršev

Ko se pojavi govorna motnja, ni v stiski samo otrok, ki jeclja, pogosto so zmedeni tudi starši, ki ne vedo, kako mu pomagati. A prav njihov odziv je dragocen, saj je otroku nujno pokazati, da ga sprejemajo v celoti, tudi njegov netekoči govor, poudarja Cirmanova: »Kadar starši kažejo znake frustracije, obstaja večja verjetnost, da se bo tudi otrok tako odzval na svoj netekoči govor, kar lahko vpliva na njegovo samozavest in še izrazitejše jecljanje. V obdobju intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja ni
Pri logopedu se nauči tudi spopadanja z izzivi iz okolice. FOTO: Andreaobzerova/Getty Images
Pri logopedu se nauči tudi spopadanja z izzivi iz okolice. FOTO: Andreaobzerova/Getty Images
nenavadno, da se začnejo pojavljati različne oblike netekočega govora. V večini primerov t. i. razvojno jecljanje spontano preide, pri približno četrtini ali petini otrok, pri katerih se pojavi, pa ne izzveni in je potreben obisk logopeda, ki se ukvarja s področjem motenj fluentnosti. Obisk je nujen, kadar obstaja družinska anamneza, kadar je jecljanje prisotno več kot pol leta, se ga otrok začne zavedati ali izkazovati negativna čustva glede svojega govora. Strokovno pomoč je nujno poiskati tudi, ko se pri otroku pojavi fizična napetost ali drugi simptomi, ki lahko spremljajo jecljanje, kot so tiki, in kadar so poleg netekočega govora prisotna druga odstopanja na področju razvoja govorno-jezikovne komunikacije. Če se otrok sooča z negativnimi odzivi iz okolice, je prav tako nujen obisk logopeda.« Starši naj se osredotočijo na vsebino otrokovega pripovedovanja in ne na način govora, svetuje strokovnjakinja in še, naj dajo otroku na voljo dovolj časa, da sporočilo pove sam: »Kadar je otrokovo pripovedovanje slabše razumljivo, naj ne ugibajo, kaj je želel povedati, temveč naj mu povedo, da ga niso razumeli. Prav tako je pomembno, da ga med govorom ne prekinjajo, ne popravljajo in ne dopolnjujejo. Izogibajo naj se najrazličnejšim napotkom, denimo, naj se sprosti in globoko vdihne, raje naj z njim govorijo počasneje in počakajo nekaj sekund, preden odgovorijo na vprašanje ali se odzovejo s komentarjem. Stavki naj bodo kratki in jasni, naj vsebujejo izraze, ki jih otrok razume. Tudi zastavljajo naj mu vprašanja, ki ne zahtevajo dolgih odgovorov.«

Logoped se z otrokovo težavo spopada z individualiziranim pristopom, pri tem pa je ključna podpora družine. In okolice, poudarja Cirmanova: »Otroci, ki jecljajo, se lahko zlasti v šolskem obdobju spopadajo z zasmehovanjem. Pomemben del logopedske obravnave otrok vključuje tudi učenje odzivanja na zasmehovanje: logoped otroku najprej pomaga pri razumevanju in sprejemanju jecljanja ter zmanjševanju negativnih občutij ob pojavu netekočega govora, nato pa skupaj poiščeta možne besedne in nebesedne odzive na poskuse zasmehovanja.«

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije