SHIZOFRENIJA

Skrivnosti človeškega uma: na večno jemanje zdravil

Objavljeno 10. december 2018 21.19 | Posodobljeno 10. december 2018 21.19 | Piše: Ajda Janovsky
Shizofrenija je huda duševna bolezen, ki prizadene približno odstotek vse populacije. Zakaj se pojavi, ne vemo, prav tako je ne znamo popolnoma pozdraviti.
Dr. Rok Tavčar, dr. med. spec. psih., opozarja, da je marihuana lahko ključen element, ki prevesi tehtnico k shizofreniji.
Za shizofrenijo so trpeli številni slavni: genialni matematik in ekonomist John Forbes Nash, njegovo življenjsko zgodbo je ovekovečil film Čudoviti um, pa slikar Vincent Van Gogh, čigar bolezen se, trdijo strokovnjaki, kaže tudi v njegovih umetninah, pa slikar Jožef Petkovšek, ki na platnu ni upodobil dveh sonc, kakor njegov sloviti kolega, je pa na eni najslavnejših slik, ki prikazuje njegovo družino pri jedi, upodobil mater brez desne roke.
Govorjenje o shizofreniji je še danes tabu. Vzroki za njen pojav niso popolnoma jasni, bolniki imajo blodnje, lahko živo vidijo ali slišijo stvari, ki jih ni, si predstavljajo o sebi nenavadne reči in je praviloma neozdravljiva. Nanjo naletimo tudi v leposlovju – njeno dinamiko je v romanu Igranje tankočutno predstavila slovenska pesnica in pisateljica Stanka Hrastelj, ki ima z boleznijo osebne izkušnje, saj jo je imel njen oče.

Dve vrsti simptomov

O tem, kaj je shizofrenija in kako jo zdraviti, smo pred kratkim lahko izvedeli ob seminarju Združenja psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu (SZD), ko sta o njej spregovorila prim. Andrej Žmitek iz Psihiatrične bolnišnice Begunje in prof. dr. Rok Tavčar, dr. med. spec. psih. s Psihiatrične klinike Ljubljana. Koliko je shizofrenije v Sloveniji, lahko sklepamo prek podatkov o pogostosti te bolezni v svetovnem merilu, saj lastnih epidemioloških raziskav nimamo. Če ima to bolezen približno odstotek ljudi, jih je pri nas okoli 20.000. Njihovi simptomi so zelo različni. V grobem jih strokovnjaki delijo na pozitivne in negativne, pri čimer so po najpreprostejši razlagi prvi tisto, česar zdrava oseba nima, na primer blodnje in halucinacije, drugi pa nekaj, česar ima bolnik manj od zdrave osebe, na primer pomanjkanje volje do aktivnosti, pomanjkanje želje po socialni komunikaciji ali odsotnost čustvenih modulacij.
Če ima eden od staršev shizofrenijo, imajo neposredni potomci približno 10-odstotno tveganje, da zbolijo.

Shizofrenija se pojavi relativno zgodaj, denimo v adolescenci, vsekakor pa pred 40. letom. Je dedna, a način dedovanja še ni jasen. »Kar lahko predvidimo, je tveganje za shizofrenijo. Pri enojajčnih dvojčkih, ki imata načeloma enake gene, eden pa ima shizofrenijo, je možnost, da jo bo imel tudi drugi, 50-odstotna. To pomeni, da so geni zelo pomembni, a obstajajo še drugi dejavniki iz okolja. Če ima eden od staršev shizofrenijo, imajo neposredni potomci približno 10-odstotno tveganje, da zbolijo,« pojasnjuje prof. dr. Tavčar. Socialnim dejavnikom strokovnjaki pripisujejo manj pomena kot nekoč, laično mnenje, da nekdo zboli, ker se mu je v življenju zgodilo toliko hudega, ne drži. Nedvomno pa bolezen poslabšajo mamila. »Marihuana poveča koncentracijo dopamina v možganih. Najslabše je, če se jo uživa med 16. in 18. letom, ko se možgani še oblikujejo. Raziskave so pokazale, da imajo tisti, ki so v tem obdobju kadili travo, večjo možnost, da zbolijo za shizofrenijo. Seveda trava ni vzrok shizofrenije, vendar pa lahko uživanje pri nekom, ki ima zanjo genetsko podlago, prevesi jeziček na tehtnici k bolezni.«

Natašina zgodba

Pri Nataši, aktivni članici društva Ozara Slovenija, so bolezen odkrili po hospitalizaciji pri 22 letih, ko je mama prva opazila, da je nekaj narobe. »Čeprav se je nekoliko težje učila, je osnovno in srednjo trgovsko šolo izdelala z odličnim uspehom. Vendar je imela že takrat obdobja, ko se je zapirala vase, ni hotela govoriti in je bila nesrečna. Pozneje je začela bežati od hiše. Z možem sva jo nenehno iskala. Navadno je nato prišla enkrat ponoči domov. Od kod je prišla in kje je hodila, ne vem,« pripoveduje Natašina mama.
Shizofrenija v številkah


20 odstotkov oseb s shizofrenijo je sposobnih obdržati službo,

33 odstotkov bolnikov s shizofrenijo doživi le eno epizodo v življenju,
33 odstotkov ima več epizod, a se stanje med epizodami normalizira,
33 odstotkov bolnikov trpi za kroničnim potekom bolezni z oslabljenim delovanjem.

Enemu takšnih pobegov (Nataša se ne spominja, kaj se je dogajalo) je sledila hospitalizacija in diagnoza shizofrenija. »Najtežje je bilo sprejeti, da je z mano nekaj narobe. Pri tako hudi bolezni sta poglavitna podpora in dobro sodelovanje z zdravnikom. Svojemu psihiatru moraš zaupati in se mu odpreti. Le to ti lahko pomaga,« poudarja Nataša, ki ob močni in vztrajni podpori domačih in rednem jemanju zdravil danes normalno živi. »Rada hodim po trgovinah. Imam prijatelja. Uživam, ko čuvam dveletno nečakinjo in petletnega nečaka, imamo se grozno radi,« pravi. Spominja se, da se ji je bilo po prihodu iz bolnišnice sprva težko soočiti z okolico, a si je oddahnila, saj je ljudje, ko so izvedeli, kje je bila, niso jemali nič drugače kot prej.
Tudi Helena Smole, novinarka ter magistrica jezikoslovnih znanosti, ki je v ozaveščanju javnosti o shizofreniji našla svoje poslanstvo, meni, da glavni problem bolnikov ni stigma, ampak dejstvo, da je v Sloveniji psihiatrija tabu tema. »Če bi se lahko človek o shizofreniji ali manični depresiji pogovarjal tako kot o tem, kakšen avto je kupil, bi se veliko več stisk rešilo zunaj zaprtih oddelkov,« je zapisala avtorica knjige o shizofreniji. Diagnozo, ki pomeni kombinacijo shizofrenije in manične depresije, razloži takole: »Da povem še bolj po domače: včasih sem bila tako dobre volje (manija), da sem si domišljala, da sem Kristus, nehala sem spati in začela dobivati prisluhe in paranoidne ideje (shizofrenija). Ko je bilo te nore faze konec, sem bila seveda popolnoma energetsko izpraznjena in sem cele dneve ležala ter sanjarila o samomoru. Tej drugi fazi pravimo depresija.«

Jemanje zdravil je izziv

»Napad shizofrenije doživljam kot ekstremno čustveno stanje, ki se stopnjuje v halucinacije in paranoje. Vedno pa se je začelo s tem, da nisem mogla zaspati. Napad bolezni ali t. i. psihotično epizodo so zdravniki umirili z zdravili, nato je sledilo obdobje depresije. Se pravi, vse skupaj doživljam kot motnje v energiji – najprej preveč, potem premalo,« o svoji bolezni pove 44-letnica s shizoafektivno motnjo, ki je blažja oblika shizofrenije. Helena, ki je prve simptome bolezni opazila pri 22, živi danes povsem normalno, le stresa se izogiba, pravi. Umirjanje se ji zdi poleg rednega jemanja zdravil ključno za ohranjanje ravnovesja. Pri spopadanju z boleznijo na vsakdanji ravni so ji v veliko oporo tudi mož, starši in brat.
20.000 naj bi bilo bolnikov s shizofrenijo v Sloveniji.

Jemanje zdravil je za shizofrenika po mnenju stroke nujno, a mnogi to težko sprejmejo. »Ni se lahko sprijazniti, da boš moral vse življenje jemati zdravila, a na koncu si rečeš hvala bogu, da so,« pravi Helena, ki je imela zadnjo epizodo bolezni leta 2003. Podobno razmišlja Nataša. »Vsaka tableta ima stranski učinek. Ko vzamem zdravila, sem nekaj časa omotična. Se pa na to navadiš, ker veš, da bi bilo brez tablet življenje spet pekel.« Splošno pravilo je, da se prva epizoda psihoze praviloma relativno dobro pozdravi, več je teh epizod, manjša je možnost, da se bodo dobro pozdravile, pri nekaterih bolnikih se potem ne da več doseči stopnje zdravja pred začetkom bolezni, pravi Žmitek.

Vojna proti zdravilom

Nekateri pa zdravljenje z zdravili popolnoma odklanjajo. Aktivistka na tem področju je Barbka Špruk, ki se je z eno od oblik shizofrenije spopadla tudi sama. »Če je akutna faza, je nujna pomoč zdravnika, dokler se ne najdejo druge možnosti, kako človeka umiriti. Iz lastne izkušnje vem, da sem ozdravela takrat, ko sem opustila zdravila in sama našla vzrok svojih težav tako kot veliko mojih strank. Če bi stroka znala z menoj poiskati vzrok težav, ne bi tako trpela,« je prepričana Barbka, ki je o možnostih zdravljenja brez zdravil med drugim prebirala v knjigah Zdravilni kodeks avtorjev Alexandra Loyda in Bena Johnsona in delih dr. Williama Glasserja Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje ter Zablode psihoterapije. Meni, da je psihiatrija v Sloveniji s svojo doktrino zdravljenja nasilna do pacientov, o čemer redno obvešča politike, varuhe in novinarje, že pet let pa tudi brezplačno predava ter vodi skupine in srečanja po Sloveniji.

Jemanje zdravil je v poznejšem obdobju prekinil tudi Nash, češ da pod vplivom zdravil ne more znanstveno delati. Prvi nedvomni znaki duševne bolezni so se pri njem pokazali leta 1959, potem je nekaj let preživel v psihiatričnih ustanovah. Po letu 1970 se mu je zdravje začelo popravljati in od takrat je vztrajal, da se ne bo več zdravil. Hospitaliziran ni bil nikoli več. Čeprav ga je bolezen zelo ovirala v vsakdanjem življenju, je sčasoma znova začel raziskovati in je pozneje kljub ekscentričnim izpadom postal profesor na univerzi Princeton. Blodnje, ki so se nadaljevale, naj bi racionalno tako ukrotil, da je bil vsaj približno sposoben delovati v vsakdanjem življenju.

»Vsako zdravilo po eni strani pomaga zdraviti, po drugi pa ima stranske učinke. Vendar obstaja več deset antipsihotičnih zdravil, tako da je mogoče zdravilo zamenjati ali ga kombinirati,« opozarja prof. dr. Tavčar, ki meni, da je uvid v bolezen (bolniku se ne zdi, da je bolan) pri bolnikih s shizofrenijo lahko problem, še večja težava pa je nujnost dolgotrajnega jemanja. »Še pri angini redko kdo jemlje zdravila deset dni, tu pa gre za zdravila, ki jih je treba jemati več deset let. Ljudje se sprašujejo, ali zdravila res potrebujejo. Nekateri zmorejo nekaj časa tudi brez njih, drugim se zelo hitro poslabša,« razloži in dodaja, da je najpomembnejše, da se bolniki, če menijo, da zdravilo ne deluje, ali jih stranski učinki preveč motijo, posvetujejo z zdravnikom.
Shizofrenija tako ostaja skrivnostna bolezen, ki je še ne znamo popolnoma odpraviti, a lahko lajšamo simptome, kar je za kakovost življenja bolnika tudi pomemben premik.
Deli s prijatelji