Okupirani s hrano

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste hlastali za hrano? Najprej en bombonček, nato sendvič, pa spet nekaj sladkega ... Morda gre le za kratkotrajno željo po hrani, ki jo znate nadzorovati, ali pa kompulzivno prenajedanje, eno od oblik zasvojenosti s hrano. »Prenajedanje se navadno začne zaradi čustvene stiske, negotovosti, notranje praznine, občutka zavrnjenosti, osamljenosti, tesnobe, depresivnosti … Epizodi kompulzivnega prenajedanja sledi značilna otopelost, ki osebo začasno pomiri. Ker hrana otopi tudi neprijetna čustva, omili občutek manjvrednosti in neustreznosti ter zapolni notranjo praznino, po svoje učinkuje antidepresivno, zato gre za nekakšen poskus samozdravljenja,« razloži Anja Goršek, predsednica in soustanoviteljica društva Kameleon. Otopelost in včasih celo telesne bolečine zaradi velikih količin zaužite hrane zakrinkajo občutke nemoči in tesnobe, ki so pravi vzrok za motnjo. Sledita sram zaradi izgube nadzora in nov cikel omamljanja s hrano.

Čez noč ne bo sprememb

Gorškova pravi, da bi glede na obiskanost njihove svetovalnice lahko rekli, da je zavedanje o odvisnosti od hrane v porastu. »Najpogosteje nam pišejo posamezniki, ki jih zasvojenost s hrano tako okupira, da onemogoča njihovo vsakodnevno življenje. Slovenci smo takšni, da se s težavami začnemo soočati šele takrat, ko je to neizbežno,« razloži in doda, da zasvojeni svoje odvisnosti zelo dolgo ne želijo priznati, čeprav imajo vse znake. Nanje jih opozarjajo celo drugi. Ko si enkrat priznajo, da imajo težave, sledi zdravljenje. »Pomemben korak je opustitev starih načinov hranjenja ter usvojitev novih, s tem pa normaliziranje telesne teže, čemur sledi izboljšanje fizičnega zdravja,« pravi Gorškova. Dobro je, da to spremlja psihoterapevt, ki posameznikom pomaga spoznati, kje tičijo vzroki za zasvojenost. »Kot tudi pri drugih oblikah zasvojenosti ne gre pričakovati velikih sprememb čez noč, potrebno je mnogo majhnih korakov ter ogromno truda ter neizmerne volje, vendar je to edini način, da zares spremenimo svoje življenje.«

Moška in ženska motnja

Niso vsi ljudje, ki veliko pojedo in imajo morda tudi povišano telesno težo, zasvojeni s hrano, pravi sogovornica. »Če jedo, ko so lačni, pa čeprav večje količine hrane, kot je potrebujejo, če obrokov ne skrivajo in če ob hranjenju ne čutijo krivde, če jih misel na hrano ne zaposluje večino časa, potem o zasvojenosti s hrano ne moremo govoriti.«

Ko govorimo o zasvojenosti s hrano, ne moremo mimo anoreksije in bulimije. Obe sta psihološki motnji. Pri anoreksiji gre po besedah sogovornice za drastično zavračanje hrane, ki jo največkrat spremljata intenzivna telesna vadba ali bruhanje in jemanje odvajal. »Za osebo s to motnjo je značilna prenizka telesna teža. To motnjo zaradi zmanjšane telesne teže hitreje opazimo.« Gre za bolezen razvitega sveta in največkrat prizadene dekleta iz srednjega in višjega družbenega sloja. Za bulimijo je značilno prenajedanje, ki mu sledita bruhanje in jemanje odvajal, lahko tudi stradanje ali hiperaktivnost. »Za to motnjo zboli od 3 do 8 odstotkov populacije, ženske sedemkrat pogosteje kot moški. Zadnjih petnajst let njena pogostnost linearno narašča,« razloži Gorškova in doda, da imajo osebe z bulimijo največkrat normalno telesno težo ali rahlo previsoko.


Vse pogostejše motnje hranjenja opažajo tudi pri moških. Če sta prej omenjeni bolj ženski, lahko za bigoreksijo rečemo, da je bolj moška. »Gre za obsedenost, preokupacijo z razvitostjo mišic, nekateri ji pravijo tudi obrnjena anoreksija, mišična dismorfija ali adonisov kompleks.« Vzroke gre iskati v slabi samopodobi in samospoštovanju, velik vpliv na nastanek motnje pa imajo tudi sociokulturni vplivi. »V zahodnem svetu je ideal suha ženska in mišičast moški, oba brez maščobnih celic.« Aleksander Brudar