OTEŽENO NORMALNO ŽIVLJENJE

Diagnoze iščejo na spletu

Hipohondrija ovira vsakdanjik; k njej so nagnjeni tisti, ki trpijo za anksioznostjo, depresijo ali drugo somatoformno motnjo.
Fotografija: Obsedenost z medicinskimi nadaljevankami je zelo pogost sodoben pojav. FOTO: Guliver/Getty Images
Odpri galerijo
Obsedenost z medicinskimi nadaljevankami je zelo pogost sodoben pojav. FOTO: Guliver/Getty Images

Vseskozi si domišlja simptome bolezni, ki je v resnici ni. Redno obiskuje zdravnika in upa, da bo končno potrdil njegove sume, a tega ne doživi. Vsi v okolici ga prepričujejo, da si vse skupaj le predstavlja, a sam je prepričan, da to ni res. Takšna je realnost vsakega hipohondra, čigar težave se sčasoma lahko celo tako stopnjujejo, da se posledice res pokažejo na telesu.

Bolezen duše, psihosomatska motnja, nenehna bojazen pred boleznijo je po mnenju strokovnjakov odraz zavrtih čustev in travm. Telo je pač ventil, skozi katero se sprošča notranja napetost, pojasnjuje Matic Ivanovski, dr. med., iz Rimskih term: »Večina odraslih ljudi od časa do časa pri sebi opazi določene neprijetne občutke, na primer pri kašljanju, začasno moten ritem srčnega utripa, manjše bolečine, manjše fizične anomalije, kot so na primer bradavica, ranica in podobni, najpogosteje nedolžni simptomi, ki kažejo na to, da se telo spreminja. Kadar se ti simptomi pojavljajo občasno in se ne poslabšujejo, jih večinoma zanemarimo. Človek s hipohondrijo pa nepomembne in vsakdanje simptome doživlja kot dokaz, da je neozdravljivo bolan, četudi jih družinski zdravnik ali specialist s pregledom opredeli kot nenevarne. K hipohondriji so nagnjeni tisti, ki tudi sicer trpijo za anksioznostjo, depresijo in drugimi somatoformnimi motnjami.«

Iščejo drugo mnenje, menjajo zdravnika

Hipohondrija se pojavlja pri ljudeh vseh starosti in obeh spolov, strah, ki je običajno obvladljiv, v takšnem primeru postane vir hudega stresa, kar lahko zdravstveno stanje dejansko poslabša. »Občasno se strinjajo s strokovnjakom in se do težave opredelijo, kot bi pričakovali. Žal se v naslednjem trenutku velikokrat spet zatečejo v obsesijo lastnih strahov,« nadaljuje Ivanovski. »Motnja se običajno razvija dlje. Začne se lahko s pretiranim zanimanjem za medicino, kar se ob povečani senzitivnosti osebe spremeni v iskanje simptomov in znakov bolezni na lastnem telesu. Pogosto govorijo o napačno prepoznanih simptomih, zato pri zdravniku iščejo le potrditev diagnoze, ki so si jo že postavili sami. Pozitiven zdravniški izid jih ne pomiri in tako pogosto iščejo drugo mnenje, menjajo izbranega zdravnika ipd.« ​Treba je poudariti, da takšni ljudje ne iščejo pozornosti, temveč resnično verjamejo, da so bolni ali da bodo zboleli. »Hipohondrija resno ovira njihovo življenje. Prezaposlenost z boleznijo in nenehna skrb jim otežujeta normalno življenje, partnerstvo, vsakdanje dejavnosti. V njihovem fokusu je namišljena bolezen,« opozarja sogovornik iz Rimskih term in svetuje, kako lahko takšni osebi v stiski pomagamo: »Osebi, ki se znajde v začaranem krogu skrbi za lastno zdravje, lahko pomagamo s pogovorom, v katerem izražamo razumevanje, sočutje in potrpežljivost. Zdravljenje hipohondrije je dolgotrajen proces, ki zahteva empatijo do osebe, ki se s to motnjo spopada. Ti posamezniki so namreč pri nenehnem iskanju razlage za simptome, ki jih doživljajo kot znak bolezni, nenehno izpostavljeni stresu.«


S strpnostjo in vztrajno podporo jih morda lahko celo spodbudimo, da gredo na posvet k strokovnjaku, sklene Ivanovski: »Po mučnem iskanju razlogov za svoje počutje nekateri sčasoma le poiščejo strokovno pomoč. Oseba se mora naučiti, da spremembam v telesu ne daje negativnega predznaka. Pri soočanju s tesnobo in strahom so prav tako lahko potrebna srečanja v okviru kognitivno vedenjske terapije. Strokovno osebje mora z bolnikom navezati kakovosten terapevtski odnos ter ga na osnovi tega voditi, mu vlivati upanje in ga spodbujati.«

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije