Celiakija kot kameleon: bolezen je posledica uživanja glutena
Celiakija je neozdravljiva imunsko pogojena sistemska bolezen, ki je posledica uživanja glutena in sorodnih beljakovin v pšenici, rži, ječmenu in tudi ovsu. Je tudi ena najpogostejših kroničnih bolezni, doleti lahko vse starostne skupine in zajame približno odstotek prebivalstva.
Pogosteje zbolijo ženske. Bolj ogroženi so tudi sorodniki bolnikov s celiakijo, bolniki s sladkorno tipa 1 in drugimi avtoimunskimi obolenji ter kromosomskimi nepravilnostmi, a stroka ob mednarodnem dnevu poudarja, da je kar 90 odstotkov bolnikov dolgo brez diagnoze.
»Celiakijo lahko primerjamo z ledeno goro, pri kateri je glavnina skrita pod površjem morja. Podatki kažejo, da je na podlagi simptomov odkritih zgolj 10 odstotkov bolnikov. Hitrost diagnostike je izjemnega pomena, saj se pri nezdravljeni celiakiji pojavijo hudi nepopravljivi zapleti, kot so osteoporoza, druge avtoimunske bolezni, ginekološke, hematološke, nevrološke in psihiatrične bolezni ter celo rakava obolenja, kot je maligni limfom tankega črevesja,« opozarja Jana Ačko iz Slovenskega društva za celiakijo.
Težko dostopna dieta
Uživanje glutena lahko povzroči kronično okvaro sluznice tankega črevesa, zaradi česar to slabše vsrkava hranila. Klinična slika bolezni z drisko in malabsorpcijskim sindromom pa ni več najznačilnejša oblika, vse pogosteje se namreč pojavljajo drugačni in skriti simptomi.
Kot pove sogovornica, je celiakija v tem pogledu pravi kameleon, prizadene pa lahko vse organe v telesu: »Znaki so navadno posledica kombinacije vnetja, pomanjkanja hranil in avtoimunskega odziva. Simptomi so lahko črevesni, kot so driska, zaprtje, bruhanje, bolečine v trebuhu in občutek napihnjenosti, nevrološki, kot so glavoboli, motnje razpoloženja in vedenja, težave s senzoriko in hojo, ataksija in celo epilepsija. Prizadene lahko mišično-skeletni sistem, kjer se kaže z bolečinami v sklepih in kosteh ali osteoporozo pri odraslih ali rahitisom pri otrocih. Lahko se kaže kot dermatitis herpetiformis. Pogosti so utrujenost, apatičnost, depresija, neplodnost, splavi in prezgodnja menopavza. Prizadene lahko tudi srce, jetra, vranico in trebušno slinavko.«
Kot je znano, je za bolnike edino zdravilo stroga brezglutenska dieta, ki pa je vse prej kot enostavno dosegljiva. »Zelo velik problem je prehrana zunaj doma, saj restavracije, ki ponujajo varne brezglutenske obroke, lahko naštejemo na prste ene roke. Otroci imajo težave v šolah in vrtcih. Marsikje bolnike zavračajo pri sprejemih v domove za starejše. Študentje ne dobijo kosil na bone,« opozarja Ačkova.
Za najmlajše je pri nas vsaj delno poskrbljeno z dodatkom za nego otroka, a ko ta odraste, se pomoč države konča, bolezen pa traja do konca življenja.
»Društva pomagamo z izobraževanji za kuharsko osebje v šolah, vrtcih, bolnišnicah, domovih za ostarele in restavracijah, denimo v okviru projekta Focus in CD Skills, ki se ga je samo na dan dogodka udeležilo več kot 600 ljudi in je doseglo več kot 1600 ogledov. Izobraževanje je dostopno na spletu na povezavi: https://glutenfree.collectivibe.com/login,« pove sogovornica.
Bistven napredek bi lahko dosegli le s posredovanjem države, je kritična: »Za vse kuhinje v javnih ustanovah in restavracijah, ki jim država sofinancira obroke, bi bilo treba postaviti pogoj, da morajo poskrbeti tudi za bolnike s celiakijo.« Težava pa ni le nedostopnost živil: po zdajšnji ureditvi si namreč morajo odrasli bolniki dietno brezglutensko prehrano kupovati samoplačniško v običajnih trgovinah.
Bolniki s celiakijo lahko uživajo sadje, zelenjavo, živila živalskega izvora, kot so meso, mlečni izdelki in jajca, krompir, korene ter žita, ki so naravno brez glutena, denimo riž in koruza.
Ker takšna živila nimajo statusa zdravila, sta nemogoča reguliranje ponudbe in obvladovanje cen, še pove Ačkova: »Dietna živila so že v normalnih razmerah od štiri- do šestkrat dražja od običajnih. Slabše situirani bolniki si tako ne morejo privoščiti ustrezne hrane in zato v starejši dobi trpijo za nepopravljivimi posledicami. Problematiko bi morali urediti po zgledu preostalih evropskih držav, kjer brezglutenska živila predpisujejo na recept, omogočajo davčno olajšavo zaradi hudega obolenja ali pa zagotavljajo dodatek za nakup brezglutenske prehrane. Za najmlajše je pri nas vsaj delno poskrbljeno z dodatkom za nego otroka, a ko otrok odraste, se vsa pomoč države konča. Bolezen pa traja do konca življenja.«
