Školjkine solze
Pod vojaškimi škornji je zahreščal pesek, Vipava se je leno vlekla mimo. Sedel je na tla, si popravil tok pištole za pasom in pričel odvezovati vezalke. Pobral je lupino školjke iz peska. Začutil je, da ni sam, in se sunkovito obrnil. Dekle je z roko držalo zaveso vrbovih vej in ga nepremično gledalo. Njene oči so bile zelene kot reka, izraz v njih je bil trd, neprijazen. Nasmehnil se ji je. Ni mu vrnila nasmeha. Kot da ni dobrodošel! To ga je prizadelo. Vojne je bilo konec in oni, zavezniški vojaki, so kot zmagovalci prinesli mir.
Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete na OnaPlus.si.