Za dobro potico se mora ujemati vse (FOTO)
Bo lepo zapečena skorja ostala cela, brez razpok? Ne bo presuha, s premalo nadeva ali bo slednjega preveč, da ga testo ne bo moglo nositi? Se bodo plasti testa in namaza enakomerno izmenjavale ter se okusi povezali v lepo harmonijo? Ob vseh teh dvomih ni čudnega, da se je potice prijel sloves nekoliko muhaste dame, pred katero trepetajo celo izkušene gospodinje in pekovke, medtem ko se je novinci za štedilnikom oziroma pečico skorajda ne upajo lotiti. A četudi je peka potice lahko trd oreh, se je na sobotnem že devetem tekmovanju za naziv Mojstra potice-Fala kraljice za precej trši oreh izkazalo ocenjevanje več kot tridesetih potic. »Vse so bile odlične,« si je bila edina štiričlanska strokovna žirija, ki pa je vendarle morala izbrati najboljšo. Zato se je s skoraj kirurško natančnostjo, dlakocepsko in analitično lotila presojanja videza, teksture in okusa, dokler ni kot najbolj vzorčni primer potice, ki prevzame tako gurmana kot esteta v nas, izločila klasično makovo potico, ki je zadišala v kuhinji Karmen Šlivar Vuzem. »Ta je natanko takšna, kakršna odlična potica mora biti. Vse se je ujemalo,« je odločitvi prikimala tudi Marija Špitaler, lanskoletna nosilka naziva mojstrica potice, ki si je s pehtranovo z domačo kandirano pomarančo letos pripekla nagrado za najbolj inovativno potico. Svoje so rekli tudi obiskovalci, ki so grižljaj za grižljajem poizkušali lično razstavljene okrogle sladice in si za svojo izbrali drobnjakovo z lanom in mandlji, ki jo je ustvarila Judita Peterlin.
Ljubezen in veselje
Z več kot tridesetletno kilometrino v peki potic pa tudi vsega drugega peciva, »doma imam pač sladkosneda«, je Karmen vedela, da s svojimi dobrotami ne razočara. Vsaj z okusi ne. Kajti čeprav njena prva potica, ki jo je pri 20 letih, ko je bila prvič na svojem, spekla za veliko noč, na pogled ni bila najlepša, je bila okusna. A za resnično vrhunsko se pač mora ujeti vse. »Mora biti sočna, ravno prav sladka, nikakor ne presladka, lepo mora biti zavita. Videz je prav toliko pomemben kot okus,« je Karmen nekoliko na trnih čakala, da komisija prereže njeno makovo stvaritev. Ob prvem pogledu na odrezan kos se ji je s srca odvalil kamen. Svetle in temne plasti so se enakomerno in skladno prepletale v popolnem polžu! Vseeno pa do zadnjega, do razglasitve, ko je v prostoru zavladala napeta tišina, ki bi jo lahko rezali z nožem, ni vedela, da je bil podobno vrhunski tudi okus. Zmaga jo je nekoliko presenetila, čeprav ni prvič, da se se njeni peki priklonili. Je namreč že stara znanka tekmovanja, zraven je od začetka, nadvse zanimiva – ter nasitna! – kombinacija rožičeve potice z dateljni in suhimi figami ji je pred štirimi leti prinesla naziv najbolj inovativne potice in tudi najboljše po mnenju množice. »Ljubezen in veselje,« je še izdala najpomembnejšo sestavino za uspeh. No, morda igra manjšo vlogo tudi njen najljubši potičnik, v katerem si običajno pripeče zmago. »Imam jih več, a tisti, ki ga najraje uporabljam, je potičnik, ki sem ga dobila za poročno darilo.« Torej na dan, ki je bil tako ali tako v znamenju ljubezni.
Veliko prostora za nove okuse
Orehi, skuta, rozine in pehtran. Te sestavine v takšnih in drugačnih kombinacijah so klasika potičnih nadevov. V zadnjem času se jim sicer pridružujejo še namazi iz maka, čokolade in tudi kokosa, a prostora za vedno nove okuse in drzne kombinacije je ogromno. In tega s pridom izkorišča Marija, ki si že lanskoletnega naziva mojstrice ni pripekla s klasiko. Zmago ji je namreč prinesla čemaževa potica z ocvirki. Še nekoliko bolj izven okvirjev je šla letos in spekla najbolj inovativno zmagovalko. »Na tem tekmovanju sodelujem vsako leto, vsakokrat z drugačno potico,« pri čemer tuhta, kateri okusi bi se ujeli in morda tudi nekoliko presenetili. »Rada imam metino potico, ob čemer sem pomislila na pomarančo, a na koncu sem se odločila za pehtran kot osnovo. Njegovo aromo dobro poznam in sem sklepala, da bi se lepo ujel s pomarančo.« Pri tej pa je nato skoraj doktorirala. Kandirane pomaranče namreč ni hotela kupiti, zato je preizkusila dva recepta. »Prvi, ki sem ga naredila, je bil res dober. A me je malo skrbelo, saj sem kandirano pomarančo nato povaljala v sladkorju, da ne bi zmotilo, če bi ob ugrizu v potico zahrustalo.« Toda očitno se je izšlo! Ob tem je Marija zelo iskreno priznala, da se ji je v štiridesetih letih peke potic že precejkrat zalomilo. »Enkrat sem jo obljubila sosedu, a je bila v potici tako velikanska luknja, da bi skoznjo lahko dala roko! Zato sem naslednje jutro, začenši ob štirih, vajo ponovila. Potico sem pač obljubila!«
Blažen med ženami
Običajno so ženske tiste, ki se vrtijo po kuhinji, zato je Aleš Vidmar kot edini moški tekmovalec že zaradi tega požel oglušujoči aplavz. »Peka potice je dota, ki mi jo je dala mama.« To je kakšnih deset let opazoval pri pripravi te verjetno najbolj praznične slovenske sladice, »le počasi me je uvajala v to umetnost«, dokler ga ni enkrat preprosto postavila pred dejstvo: letos jo pečeš ti! Pri tem je Aleš, ki najpogosteje peče orehovo, še povedal, da je kot pri okusih tradicionalen tudi pri pripravi. Le sneg namreč stepe z mešalnikom, sicer pa vse ostalo naredi na roko. Na ročni mlinček zmelje orehe, z leseno kuhalnico »klofa« testo, dokler se to od nje lepo ne odlepi. »Za potico si vzamem ves dan. To je zame ritual, v katerega dam srce.«
