KOPUN

Umirjen in brez rože na glavi

Kopunovo meso je izjemno mehko in sočno, saj se maščoba, ki se pri kurah nabira na enem mestu, pri kopunu razporedi po mesnem tkivu.
Fotografija: Kopuni so zelo miroljubni. FOTO: Alenka Kociper
Odpri galerijo
Kopuni so zelo miroljubni. FOTO: Alenka Kociper

Ljubitelji perutnine ste gotovo že slišali za kopuna, ki med sladokusci velja za prav posebno specialiteto. To je skopljen, na poseben način vzrejen petelin, ki ga odlikuje izjemno mehko, belo in sočno meso, izjemno cenjeno med gurmani.
Najboljši so, če se prosto gibljejo in pasejo. FOTO: Alenka Kociper
Najboljši so, če se prosto gibljejo in pasejo. FOTO: Alenka Kociper

Mehkobo mesa gre pripisati dejstvu, da se maščoba ne nabira na enem mestu kot na primer pri kokoših, temveč se razporedi po mesnem tkivu. Da bi se o napisanem prepričali, se bo treba precej potruditi, saj nismo zasledili, da bi ga bilo mogoče kupiti v naših trgovinah.

Našli pa smo nekaj kmetij, kjer jih redijo in tudi prodajajo. Na kmetiji Leder blizu Slovenj Gradca kopune redijo ekološko, kuharji na turistični kmetiji Arkada na Vipavskem pa doma vzrejene svojim gostom tudi pripravijo posebno slastno. Na drugem koncu Slovenije, na Kozjanskem, jim je prav tako uspelo ohraniti dolgo tradicijo vzreje kopunov, za njihovo ponudbo pa skrbijo v gostilni Šempeter v Bistrici ob Sotli. Tradicionalno so jih redili tudi v Prekmurju, veljali so za specialiteto bogatih.
Kopuni so zelo miroljubni. FOTO: Alenka Kociper
Kopuni so zelo miroljubni. FOTO: Alenka Kociper

Ker je skopljen, je kopunovo meso specifično tako po okusu kot po teksturi. Po videzu se od petelinov ločijo po tem, da na glavi nimajo rože, v primerjavi z razboritimi, vedno na pretep pripravljenimi petelini pa so povsem umirjeni.

Kot nam je povedal Srečo Kunst, oštir iz gostilne Šempeter, kjer kopuna pripravijo pečenega in ponudijo s sezonsko zelenjavo, se njihovi prosto pasejo na travniku, hranijo jih z ječmenom, pšenico in koruzo. Kozjanci jih redijo že stoletja, legenda pravi, da so tradicijo skopljenja petelinov v te kraje zanesli v Napoleonovem času.


O tem sicer ni dokazov, dejstvo pa je, da je kopun med gurmanskimi Francozi še danes izjemno čislan. Zato pa najdemo omembo kozjanskega kopuna v Popotnem dnevniku, ki ga je pisal Paolo Santonino, ki je kot kancler oglejske kurije v Vidmu konec petnajstega stoletja na poti po takratnem avstrijskem delu oglejskega patriarhata, kamor spada tudi Štajerska južno od Drave, spremljal oglejskega vizitatorja, škofa Pietra Carla.
Od petelina ga ločimo po tem, da nima velike rože. FOTO: Guliver/Getty Images
Od petelina ga ločimo po tem, da nima velike rože. FOTO: Guliver/Getty Images

Različne pasme kopunov se med seboj razlikujejo, na primer po velikosti in barvi. Sivi kozjanski tehta do štiri kilograme, kar pomeni do tri kilograme mesa, na kmetiji Arkada pa redijo pasmo, ki doseže tudi do sedem kilogramov. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije