GOBE

Trdo meso prijetnega vonja (FOTO)

Trda golobica je pri nas pogosta goba, raste od poletja do pozne jeseni, je pogojno užitna; če je ne poznamo dobro, jo lahko zamenjamo z drugimi rdečkastimi golobicami
Fotografija: Trda golobica raste v listnatih in iglastih gozdovih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Odpri galerijo
Trda golobica raste v listnatih in iglastih gozdovih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič

Čeprav je poletje in zelo toplo, se včasih pojavijo tudi gobe, ki niso tako zelo toploljubne kot na primer zelenkasta golobica (Russula virescens). Tako sem pravkar na svojih rastiščih našla tudi eno rdečkastih vrst golobic, trdo golobico (Russula rosea).

Klobuk je rdeč in mat.
Klobuk je rdeč in mat.

To gobo je leta 1796 opisal Christiaan Hendrik Persoon in ji dal trenutno sprejeto znanstveno ime. Pozneje je prišlo do zmede, ker je leta 1886 Lucien Quélet opisal še eno rdečkasto golobico in jo prav tako poimenoval Russula rosea, vendar je ta vrsta zdaj priznana kot sinonim za Russula aurora, rožasta golobica. Russula (pri nas jih imenujemo golobice) je generično ime, ki ga večina avtorjev ne zna prav dobro razložiti, specifični epitet rosea pa pomeni rožnato rdečo barvo.

Blag okus

Goba ima klobuk premera od 4 do 10 cm, ki je mlad polkrožne oblike in izbočen. Pozneje se zravna in na temenu udre. Je mesnat in trd, gladek, mat, videti je žametast. Je rožnato rdeče barve, včasih malo bolj bled, lahko tudi skoraj bel. Kožice s klobuka ne moremo olupiti. Lističi trosovnice so beli, zelo gosti, se viličasto cepijo in so precej lomljivi. Pripeti so na bet. V starosti postanejo rahlo okrasti. Ob robu imajo rožnato do rdečkasto ostrinko.

Bet je bel, spodaj rdečkast, lističi imajo ob robu rdečkasto ostrinko.
Bet je bel, spodaj rdečkast, lističi imajo ob robu rdečkasto ostrinko.

Bet je od 4 do 7 cm visok in do 3 cm debel. Je bel, valjast, poln in zelo trd. Lahko je podolžno zguban, lahko pa skoraj gladek. Predvsem na spodnjem delu je včasih precej rdečkaste barve. Meso je belo in trdo. Vonj je prijeten, vendar ne značilen, okus blag, običajno spominja na svinčnike cedre in je včasih rahlo grenak, vendar ni pekoč.

Je zelo pogosta goba, raste skupinsko ali tudi posamično v listnatih in iglastih gozdovih, od poletja do pozne jeseni. Je pogojno užitna, primerna za mešanje z drugimi, saj sama ni najboljša, ker včasih bolj ali manj greni. V večjih količinah je lahko tudi škodljiva, zato je priporočljivo prekuhavanje.

Strupena zamenjava

Če je ne poznamo prav dobro, jo lahko zamenjamo z drugimi rdečkastimi golobicami, na primer z neužitno Russulo nobilis, baržunasto golobico, zamenja se lahko tudi s strupeno bljuvno golobico (Russula emetica). Slednja je prav tako zelo pogosta goba. Kot pove že njeno ime, lahko pride do zastrupitve, do t. i. gastrointestinalnega sindroma z bruhanjem in precej hudimi želodčnimi težavami, in to ne glede na to, ali jo zaužijemo surovo ali kuhano. Zgodnja simptoma zastrupitve sta slabost in bruhanje, ki ju spremljajo hude bolečine v želodcu, na koncu sledi driska. Razen pri slabotnih ali imunsko oslabljenih ljudeh ali zelo majhnih otrocih zastrupitev s to gobo verjetno ni usodna, vendar nimamo dovolj podatkov o tem. Po nekaterih virih naj bi temeljito kuhanje odstranilo večino strupov, če ne vseh, vendar večina avtorjev zavrača to vrsto in jo ima za strupeno, zato se je ne sme nabirati za prehrano ljudi. Res pa je, da lahko lističe bljuvnih golobic jedo veverice brez škodljivih učinkov, vendar pa nimajo človeškega črevesja, zato tega dejstva ne smemo razumeti kot dokaz užitnosti. Goba je za vse nas strupena!

Bljuvna golobica je rdeča in s svetlečo površino.
Bljuvna golobica je rdeča in s svetlečo površino.

Če ne poznamo rdečkastih vrst golobic, jih ne nabirajmo, saj lahko kaj hitro pride do pomote in posledično do precej hude zastrupitve. Prvi zakon gobarjenja pravi, da za prehrano nabiramo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo, in tega se držimo vsi pravi gobarji! Ana Ivanovič

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije