Recept s kvinojo: polnjeni paradižniki

Današnji recept je daljši, zato bo zgodba malo krajša. To je tako kot pravljica o jari kači in steklem polžu. S tem so me hecali v otroštvu in seveda nadaljujem izročilo. Otrok bi rad slišal pravljico. Vprašaš, ali bi raje tisto o steklem polžu ali o jari kači. Ko izbere, poveš o tem vse najslabše. Ta pravljica je čisto kratka, ni preveč zanimiva, ne bo ti všeč. In kot je pričakovati, izbere drugo. Tudi o tej poveš nekaj podobnega. Pravljice imajo ne nazadnje le en namen, da se pripovedujejo in da jih nekdo bere ali posluša.

Moja današnja kratka zgodba je o zadnjih paradižnikih. V mislih imam paradižnike z vrta. Res smo se navadili, da lahko jemo sveže paradižnike tudi za silvestrovo. Ker nam je ponujeno in dostopno, še ne pomeni, da je v redu. Podobno razmišljam o kvinoji. Ja, neke vrste žito iz Južne Amerike. Ocenjujejo, da jo kot izjemno hranljivo in zdravilno rastlino poznajo več kot pet tisoč let, velika številka. Zeleni del pripravljajo kot recimo pri nas blitvo, drobcena zrna pa kot žito. Rastlina, ki dobro prenaša sušo, bo morda kdaj zanimiva tudi za naše okolje.

Poznam res zanimiv recept za s kvinojo polnjene paradižnike. Na dobro založeni tržnici se splača pogledati, ali ima kdo sorto paradižnika, ki je še posebno primeren za polnjenje. Takšni paradižniki so v sredi bolj votli, imajo tudi malo semenske sredice. Pri nas smo jih našli na vrtu. Kvinojo lahko skuhate vnaprej in si tako organizirate čas priprave, še posebno če boste polnili in pekli več paradižnikov.

To je zgodba o paradižnikih, ampak so zadnji. In o kvinoji, ampak dokler prihaja od daleč, jo iz ekoloških razlogov odsvetujem, da bi bila pogosto na jedilniku.