Jurček, kralj gobanov: zamrzujemo ga in sušimo, jemo lahko tudi surovega
Jesenski goban (Boletus edulis) je znan tudi kot jurček in je eden najbolj iskanih in nabiranih gobanov. Prvi ga je leta 1782 opisal botanik Jean Baptiste Francois (Pierre) Bulliard, ime in rod pa sta ostala nespremenjena do danes, tako da je Boletus edulis Bull. še vedno formalno znanstveno ime po veljavnih pravilih Mednarodnega kodeksa o botanični nomenklaturi (ICBN). Jesenski goban je vrsta iz rodu Boletus – gobani. Generično ime Boletus izhaja iz grškega bolos, kar pomeni kepa gline, medtem ko specifični epitet edulis pomeni užitna.
Gobani so pri nas najbolj cenjene gobe. Mirne duše lahko rečemo, da so to gobe Slovencev. In ne le Slovencev, obožujejo jih tudi državljani naših sosednjih držav, saj jih radi nabirajo prav v naših gozdovih.
Od gobanov je najpogostejši jesenski.
Vsi užitni gobani imajo prijetno aromo in so primerni za vse vrste jedi. In kadar rastejo, rastejo kar precej množično. Ampak, ali znamo gobane med seboj tudi ločiti? Poznavalci na primer vedo, da sta najbolj aromatična poletni in borov goban, najbolj čvrst in cenjen črni in najpogostejši jesenski, ki mu ponekod v svetu pravijo tudi kralj gobanov. Sicer pa za nabiralce ni ravno pomembno, kako se imenujejo, pomembno je, da so užitni. In ker so si precej različni, tako po okusu kot po makro- in še posebno po mikroskopskih značilnostih, ki jih s prostim očesom ne vidimo, bom danes opisala jesenskega gobana, ki ga pravkar nabirajo po naših višje ležečih krajih.
Jesenski goban (Boletus edulis), jurček, globaja, kravša, ima lahko premer klobuka od 5 pa vse do 25 cm. Mlad je polkrožen in izbočen, pozneje se odpre in postane blazinast, v starosti se rad zaviha navzgor. Kožica klobuka je nagubana, svetlo do temno rjava, na obrobju svetlejša, v vlažnem vremenu sluzasta, svetleča in lepljiva. Suha je mat in se ne sveti. Pri starih primerkih jo lahko v celoti olupimo. Trosovnica je mlada bela, nato postane rumena in v starosti olivno zelena. Cevke so drobne, s starostjo se daljšajo, stare z lahkoto odluščimo od mesa klobuka. Bet je od 5 do 15 cm visok, mlad trebušast, nato betičast oziroma kar precej različnih oblik: hruškaste, trebušaste ali neenakomerno valjaste in velikokrat z odebeljenim dniščem. Je svetlo rjav in pokrit s fino svetlejšo mrežico, predvsem v zgornjem delu.
Meso je belo, zelo prijetnega vonja in okusa. Pod kožico klobuka je rahlo rdečkasto obarvano. Goba je zelo aromatična, zato je tudi zelo cenjena in jo lahko uporabljamo za pripravo vseh vrst jedi. Lahko ga tudi zamrzujemo in sušimo ter s tem pridobimo še več arome. Jemo lahko tudi surovega, pripravljenega denimo kot karpačo.
Raste od junija do oktobra v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami.
Raste od junija do oktobra (tudi novembra) v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami in na kisli podlagi. Jesenski gobani oziroma jurčki rastejo kakšno leto bolj, drugo manj. Pri nas je ob množični rasti zelo velik naval v gozdovih, nekateri jih naberejo po par deset kilogramov in ni prijetno poslušati, da si je nekdo nabral toliko jurčkov, da jih je moral spomladi kar več vrečk vreči v smetnjak. Seveda pa pri nas še vedno cveti tudi prodaja na črno. Gobarji, bolje rečeno jurčkarji, naberejo polne prtljažnike in jih takoj nato prodajo najboljšim ponudnikom v gostilnah. Inšpekcij seveda ni nikjer ali zelo redko. Nekoč je, po naših informacijah, v Prekmurju reven narod vsaj malo dodatno zaslužil s prodajo gob, danes to ni več mogoče, saj gobarji prihajajo iz vse Slovenije in poberejo vse, kar se jim ni poskrilo na drevo ali v vodo. Domačinom tako ostane bore malo.
Če že imate veliko gob v zamrzovalnikih ali posušenih in veste, da jih ne boste mogli porabiti, jih poklonite sorodnikom, znancem ali sosedom. Pa dobro bero želim in držite se zakonov!
