Velikonočna zgodba

Kaj je bilo prej, jajce ali kokoš? Pri nas so bile najprej kokoši. Pred leti smo v kartonski škatli pripeljale tri kokoške. Ko smo prišle domov, je bila že tema, zaprle smo jih v lep, nov kokošnjak. Imele smo polno glavo informacij, kako ravnati s svojo prvo jato, vendar smo zjutraj, ko so nas gledale te prestrašene ptice, razmišljale le o tem, ali je bilo to pametno. Sfrfotale so ob vsakem premiku, si nas sumničavo ogledovale s postrani nagnjeno glavico in se stiskale druga k drugi pod peruti. Ni bilo videti, da jih je očaral posebej zanje narejen najboljši premični kokošnjak s tremi gnezdi, za vsako eno.

Mlade kokoške so zrasle v pernate gospe in dobile temu primerna imena, Rozi, Neža in Paulin. Rozi je bila črna lepotica s sijočim perjem, hodila je, kot bi se zavedala svoje pomembnosti. Bila je glavna kokoš, ničesar se ni bala, celo psa je naprašila. Znala je potrkati na šipo, če je zmanjkalo zrnja v skledi, prišla se je pocrkljat v naročje in skoraj si upam trditi, da je mrmrala od ugodja z zaprtimi očmi. Ko nas je v hladnem večeru obiskala lisica, se je najbrž postavila naravnost pred njo. Zjutraj smo našli le perje, vsepovsod so bila bleščeča se črna peresa naše Rozi.

Paulin je bila zelo francoska, vsaj tako se nam je zdelo. Imela je imenitne čopke na glavi in dolg vrat, kar jo je naredilo res elegantno. Rada je imela sadje, saj pravim, posebna kokoška. Odnesel jo je jastreb nekega sončnega dopoldneva, ko se je zima ravno poslavljala.

Neža je bila med njimi najmanjša, grahasta kokoška s kratkim repom, skoraj neopazna. Že deset dni sedi na gnezdu in vali. Piščančki rastejo v jajcih enaindvajset dni, nato prekljuvajo lupino, otresejo vlažne perutničke in se takoj stisnejo pod mamo, ki ima že zdaj pripravljen oster kljun, da jih brani. Ne morem si predstavljati, kako se počutijo puhasti piščančki, ki se izvalijo v tovarnah, pod lučmi, brez koklje in brez upanja.

Neža srepeče gleda vame. Naj že zaprem vrata kokošnjaka. Naj je ne hodim nenehno gledat. Vsaka zgodba je lepa. Vsako življenje je novo upanje. Ja, lepo je biti na tej strani, kjer je travnik poln marjetic.