Praznovanje po novem (TRIJE RECEPTI)

Tradicija je kot klopčič volne, iz katerega vlečemo nit in jo podajamo naprej; izolacija bo minila, prazniki pa bodo vedno, dokler bomo čutili, da smo povezani z življenjem in drug z drugim.
Fotografija: FOTOGRAFIJE: Hana Splichal
Odpri galerijo
FOTOGRAFIJE: Hana Splichal

Tradicijo si predstavljam kot klopčič volne, iz katerega vlečemo nit in jo podajamo naprej. Držimo jo kot tiho, neopazno vez s svojimi predniki, z naravo, po svoje tudi z onstranstvom. Klopčič je neskončen, nikoli ga ne zmanjka in kadar koli se lahko oprimeš niti, da se ne izgubiš. Vse, kar se je zgodilo, kar se dogaja in kar se še bo, se pretaka po njej. Tam so ritmi morja in vetra, lune in sonca, upanja in večnega življenja. Tradicija kot nit obljublja, da bo še vse dobro, saj je bilo tako že velikokrat. To so mi povedali tudi stari starši in najljubši pisatelji, igralci, pesniki, tako je zapisano v kuharskih receptih iz prejšnjih generacij, to pripovedujejo veje stoletnega hrasta.

V moji družini si podajamo zgodbo o pogumni ženski, ki je v težkih časih vojne prečkala reko pod lesenim mostom, po katerem je korakal stražar. Ni bila sama, v naročju je držala najmlajšega otroka, druga dva sta se oklepala njenih nog. Ko so prišli varno na drugi breg, ne da bi kdo zajokal ali glasno štrbunknil, so mokri in prestrašeni pešačili vsaj še deset kilometrov do sorodnikov, ki so živeli na hribu nad vasjo, na varnem ozemlju.


V družinskem albumu je velikonočna fotografija ženske z velikim, mirnim obrazom, njene oči so tople in gledajo naravnost v kamero. Na kolenih ji sedi deklica, lepo oblečena, njen starejši brat v mornarniški srajčki stoji ponosno kot petelin, sestrica v pisani oblekici, s trakom v kodrastih laseh se poredno smehlja in ni videti, da bi ji kaj manjkalo. Pravzaprav so vsi videti srečni.
Moja mama je ta, ki ima na fotografiji trak v kodrastih laseh. Še danes ima v vitrini majhno porcelanasto omačnico, v kateri so takrat dobili mast v zameno za lep prstan. Spekli so poseben kruh, ki je dišal drugače kot vsak dan. »Prstan bom že kupila, če mi bo do tega,« je rekla njihova pogumna mama, »praznik pa je danes.«
Kremne koprive
Kremne koprive

Pri nas ima zato praznični kruh poseben pomen. Mama ga vedno speče v največjem pekaču, v dveh vrstah, masten je, da se poznajo madeži na belem prtu, v katerega je zavit. Skorjica je nenavadno hrustljava, sredica sladka in mehka, res prav poseben kruh. Upam, da ga bo spekla tudi letos, čeprav ga ne bo mogla podeliti z nami. Izolacija bo minila, prazniki pa bodo vedno, dokler bomo čutili, da smo povezani z življenjem, drug z drugim in z vesoljem tega sveta.

Če bi bil rad srečen, bodi, je zapisal Tolstoj, vegetarijanec že leta 1883. Jaz sem se odločila, da bom. Zase, za druge in za spomin. S tistim, kar imamo, bomo ustvarili čudovite praznike tudi pri mizi. 


Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije