Kuhamo z vinom

Znana je misel nekega komika, da rad kuha z vinom, včasih ga celo doda v kakšno jed. Drži. Kuhati z vinom pomeni, da imaš pijačo že pri roki, saj je treba med kuhanjem večkrat počakati, da se popraži ali kaj podobnega. Na vino sem se spomnila, ko sem pripravljala radičevo rižoto. Kaj že se lepo ujema z rdečim radičem, ki je preživel zimo in shranil zdravilno grenčino v svojih listih za spomladanski detoks? Najboljša kombinacija bo rdeče vino. Moja naj začimba v marcu je timijan, o tem sem pisala zadnjič, kako super zdravilen in poživljajoč je. V rižoto gre torej še timijan, kaj dosti več pa niti ne potrebujem.
Za fino rižotko je najboljši rdeč treviški radič, ki ima ozke suličaste liste in izrazita bela stebla. Ne naredi glave niti vrtnice, to je tisti, ki ostane vedno majhen in odprt. Dobro prezimi, in če ga porežeš, ponovno odžene liste. V redu bi bil tudi radič verona, ki ima koničasto, na rahlo zvito rdečo glavico. Druge vrste radiča po moji izkušnji niso v redu za kuhanje. Lahko čisto pokvarijo recept. Rižoto prav tako pokvari preveč radiča – v navdušenju nad receptom sem zrezala par glavic (in nekatere niti niso bile prave za kuhanje) in smo rižoto komaj pojedli.

Radič je malo grenek, in tega marsikdo ne mara, sicer je pa ravno ta grenka snov najbolj zanimiva – kot vse druge grenčice tudi ta deluje zdravilno in prečiščevalno. Spomladi je take hrane veliko, regrat, šparglji, cikorija, endivja, kar je odlično, saj ravno spomladi potrebujemo največ podpore pri razstrupljanju. Grenčine je v radiču največ v steblih (tisti del, ki ga po navadi odrežemo in zavržemo). Kar je grenko, čisti, pomirja, obnavlja, deluje pomlajevalno na ledvica, jetra, prebavila. No, ko imamo to v mislih, postane grenko bolj sprejemljivo.


Vino je odločilen dodatek v tej rižoti. Obarva jo rahlo vijolično in ji da zamolkel okus, ki se lepo ujame z radičem. V srednjem veku so radič svetovali proti nespečnosti – s kozarcem dobrega vina se ob takšni večerji prav gotovo sprostiš.