Imenitni topljeni sir na krompirju
Čeprav raklet velja za zimsko jed, se v dobri družbi prileže vse leto; za tovrstni popolni obrok postrežemo dodatke in poljubne omake, jed je najboljša v družbi.
Odpri galerijo
Obvezni sestavini raklet obroka sta sir in krompir.
Raklet je tradicionalna švicarska pastirska jed, pripravljena iz polnomastnega sira; nekoč so cele hlebce talili ob ognju, tako da so k siru naslonili razbeljeno železno ploščo, da se je stopil, zmehčane kose so sproti strgali dol. Jedli so ga skupaj s krompirjem v oblicah, in ta kombinacija je ostala osnova za raklet. Mimogrede: francoska beseda racler pomeni strgati. No, danes za pripravo uporabljamo posebni žar, ki se prav tako imenuje raklet, zraven sira in krompirja pa pripravimo še druge jedi. Žar je običajno sestavljen iz dveh plošč, na spodnji v posebnih ponvicah, ki so sestavni del žara, pečemo oziroma topimo sir, ki ga greje tudi zgornja plošča, na kateri na žaru popečemo dodatke, na primer meso, gobe in zelenjavo. Nekateri žari imajo zgornjo ploščo kamnito.
Nekoč so se pastirji zbrali ob ognju in pripravljali raklet, danes pa večjo družbo posedemo za mizo, na sredino postavimo žar in narezane sestavine, da si lahko vsak sam v ponvici greje svoj sir. V skledi, pokriti s krpo, ponudimo kuhan krompir v oblicah, tradicija pa veleva, da postrežemo še vloženo zelenjavo, na primer kumare, pa tudi sadje v kompotu, pripravimo lahko še različne omake. Stopljeni sir prelijemo po krompirju in takoj pojemo. Hkrati na zgornji plošči pečemo meso, na primer na trakove narezan piščančji file, majhne zrezke svinjske ribice, pljučne pečenke pa hrenovke in slanino ter zelenjavo, na primer svežo papriko, bučke, jajčevce, na lističe narezane šampinjone, skratka vse, kar sicer pečemo na žaru. Manjše koščke, na primer gobe ali slanino, lahko damo celo v ponvico, pod rezino sira.
Opisano je sobni raklet, da bi ga pripravili po starem, torej tako, da topimo na pol prerezan hleb sira, pa kupimo poseben žar, ki ga najdemo pod imenom raklet traditional.
Pri pripravi rakleta lahko eksperimentiramo po mili volji, le osnovna sestavina mora biti prava: sir, masten in topljiv. Poznavalci sira prisegajo le na originalno znamko, namreč sir raklet, ki ga lahko kupimo tudi pri nas v bolje založenih delikatesah, bodisi v lističih bodisi v kosu. Če ga nimamo, lahko uporabimo tudi druge vrste sira, res nujno pa je, da se topi. Poleg dobre hrane je pomembna predvsem družba, ki se zbere okoli rakleta.
Raklet je podobno kot fondi ena od švicarskih nacionalnih jedi, pripravljenih iz topljenega sira.
Nekoč so se pastirji zbrali ob ognju in pripravljali raklet, danes pa večjo družbo posedemo za mizo, na sredino postavimo žar in narezane sestavine, da si lahko vsak sam v ponvici greje svoj sir. V skledi, pokriti s krpo, ponudimo kuhan krompir v oblicah, tradicija pa veleva, da postrežemo še vloženo zelenjavo, na primer kumare, pa tudi sadje v kompotu, pripravimo lahko še različne omake. Stopljeni sir prelijemo po krompirju in takoj pojemo. Hkrati na zgornji plošči pečemo meso, na primer na trakove narezan piščančji file, majhne zrezke svinjske ribice, pljučne pečenke pa hrenovke in slanino ter zelenjavo, na primer svežo papriko, bučke, jajčevce, na lističe narezane šampinjone, skratka vse, kar sicer pečemo na žaru. Manjše koščke, na primer gobe ali slanino, lahko damo celo v ponvico, pod rezino sira.
Opisano je sobni raklet, da bi ga pripravili po starem, torej tako, da topimo na pol prerezan hleb sira, pa kupimo poseben žar, ki ga najdemo pod imenom raklet traditional.
Za raklet žar je treba v povprečju odšteti od 50 do 100 evrov. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Pri pripravi rakleta lahko eksperimentiramo po mili volji, le osnovna sestavina mora biti prava: sir, masten in topljiv. Poznavalci sira prisegajo le na originalno znamko, namreč sir raklet, ki ga lahko kupimo tudi pri nas v bolje založenih delikatesah, bodisi v lističih bodisi v kosu. Če ga nimamo, lahko uporabimo tudi druge vrste sira, res nujno pa je, da se topi. Poleg dobre hrane je pomembna predvsem družba, ki se zbere okoli rakleta.
