Domači je kunec, divji pa zajec
Kunčje meso je na videz podobno piščančjemu in spada med najbolj kakovostne vrste; pripravljamo ga v enolončnicah, cvremo ali spečemo v pečici.
Odpri galerijo
Po nežni in mehki strukturi spominja na piščančje meso. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Nekoč v mojem otroštvu se je v našem kraju prevrnil tovornjak, ki je prevažal žive kunce. Med prevračanjem prikolice so se kletke z živalmi raztresle po cesti, mnoge so se odprle in na desetine kuncev se je razkropilo po mestu. Meščani so jih polovili in spomnim se, da so takrat mnoge družine začele kunce tudi rediti, tako za domačo rabo, kunčje meso pa je postalo stalnica na jedilnikih domačinov. Že prej so bili priljubljeni divji zajci, saj je bilo lovstvo v tistem času zelo razširjeno. Tako smo govorili o domačem in divjem zajcu, v resnici pa gre za dve različni živali, ki se med seboj ne moreta pariti.
Razlikujeta se tudi po videzu, zajec je večji in težji in ima daljša ušesa, kunec je bolj čokat in s krajšim trupom. Razlike so tudi v vedenju, kunci so bolj družabni in jih je mogoče udomačiti, medtem ko je to pri zajcih tako rekoč nemogoče. Kljub razlikam neuko in nepozorno oko živali zlahka zamenja. Kot zanimivost še povejmo, da brejost pri kuncu traja 30–32 dni, zajklja pa koti po 40 ali 42 dneh, zato so mladiči kunca povsem nebogljeni, goli in slepi, medtem ko so novoskoteni zajci že odlakani in vidijo in so takoj sposobni bežati pred morebitno nevarnostjo.
Tudi ko se znajdeta na krožniku, se meso živali pomembno razlikuje. Zajec je divjačina, zato je njegovo meso trdo in zateglo kot pri vseh prostoživečih živalih, pri gojenem kuncu pa je mehko in sočno, podobno kot piščančje. Uživamo torej predvsem meso gojenega kunca, ki velja za zdravo in okusno, pridelovalci pravijo, da je po njem vse več povpraševanja. Na njegov nekoliko specifični okus se je treba navaditi, čeprav lahko to nekoliko korigiramo s pripravo in začimbami.
Kunca pripravljamo podobno kot piščanca ali katero koli drugo meso, ni prav zapleteno, le ujeti moramo pravo razmerje začimb. Lahko ga pečemo, dušimo, kuhamo ali cvremo, odličen je v obarah, iz stegna narežemo tanke, sočne fileje. V pečici ga pečemo s krompirjem in zelenjavo, jed bo tako dobila še imenitnejši okus. Pečemo lahko celega ali razkosanega, posamezne dele lahko tudi razkoščičimo in dobimo zrezke ali fileje, pred toplotno obdelavo pa ga mariniramo v mešanici začimb in olja.
Kunci so družabni.
Razlikujeta se tudi po videzu, zajec je večji in težji in ima daljša ušesa, kunec je bolj čokat in s krajšim trupom. Razlike so tudi v vedenju, kunci so bolj družabni in jih je mogoče udomačiti, medtem ko je to pri zajcih tako rekoč nemogoče. Kljub razlikam neuko in nepozorno oko živali zlahka zamenja. Kot zanimivost še povejmo, da brejost pri kuncu traja 30–32 dni, zajklja pa koti po 40 ali 42 dneh, zato so mladiči kunca povsem nebogljeni, goli in slepi, medtem ko so novoskoteni zajci že odlakani in vidijo in so takoj sposobni bežati pred morebitno nevarnostjo.
Kunčje meso se priporoča v dietni prehrani.
Tudi ko se znajdeta na krožniku, se meso živali pomembno razlikuje. Zajec je divjačina, zato je njegovo meso trdo in zateglo kot pri vseh prostoživečih živalih, pri gojenem kuncu pa je mehko in sočno, podobno kot piščančje. Uživamo torej predvsem meso gojenega kunca, ki velja za zdravo in okusno, pridelovalci pravijo, da je po njem vse več povpraševanja. Na njegov nekoliko specifični okus se je treba navaditi, čeprav lahko to nekoliko korigiramo s pripravo in začimbami.
Kunca so nekdaj priporočali otrokom, starejšim in nosečnicam.
Kunca pripravljamo podobno kot piščanca ali katero koli drugo meso, ni prav zapleteno, le ujeti moramo pravo razmerje začimb. Lahko ga pečemo, dušimo, kuhamo ali cvremo, odličen je v obarah, iz stegna narežemo tanke, sočne fileje. V pečici ga pečemo s krompirjem in zelenjavo, jed bo tako dobila še imenitnejši okus. Pečemo lahko celega ali razkosanega, posamezne dele lahko tudi razkoščičimo in dobimo zrezke ali fileje, pred toplotno obdelavo pa ga mariniramo v mešanici začimb in olja.
