GOBE
Zimska kolobarnica je odlična za vlaganje
Kulinarično je ta užitna goba zelo cenjena: meso je belo, prijetnega okusa in vonja; možna je zamenjava s strupenima vretenasto in pegasto kolobarnico.
Odpri galerijo
Zimska kolobarnica rada raste v skupini. FOTO: Ana Ivanovič
Rumeneča kolobarnica (Tricholoma scalpturatum) je med nabiralci precej nepoznana goba, čeprav je užitna. Nekoč so te vrste imenovali vitezovke, med katere je spadala tudi zelena vitezovka, zelenkasta kolobarnica (Tricholoma equestre), za katero pa so pozneje ugotovili, da je po dolgotrajnem uživanju lahko smrtno strupena zaradi akumulacije določenih strupov, ki povzročijo razpad mišic.
Ime ji je dal in jo uvrstil v rod kolobarnic leta 1872 francoski mikolog Lucien Quélet. Klobuk ima premera od 4 do 8 cm, najprej je stožčaste oblike, pozneje se razpre in splošči, na temenu pa nastane nizka grbica. Je sive do sivo rjave barve, na temenu temnejši. Površina je suha in kosmičasta, rob natrgan. Lističi so beli, gosti, s starostjo dobivajo na robovih citronasto rumenkaste lise, nikoli pa ne posivijo.
Bet je do največ 8 cm visok in relativno tanek. Je valjaste oblike, vlaknat, bele barve in z rumenkastimi lisami. Meso je belo, pozneje z rumenimi lisami, vonj in okus ima po moki. Raste jeseni pod listavci in v mešanih gozdovih. Nabiram jo pod brezami precej pozno jeseni. Najbolj ji je podobna prstena kolobarnica (Tricholoma terreum), vendar ta ne rumeni, možna je zamenjava tudi z zimsko kolobarnico, obe sta užitni.
Goba je cela precej krhka, pri nabiranju je potrebna pazljivost, da je ne polomimo preveč. Je užitna, jaz jo vlagam v kis in vsi, ki so jo poskusili, so pohvalili okus, ki je precej sladkast. Pri nas ni najbolj poznana in tudi ne kulinarično cenjena.
Je pa pri nas kulinarično zelo cenjena zimska kolobarnica (Tricoloma portentosum). Tudi to vrsto je v kolobarnice leta 1872 prenesel francoski mikolog Lucien Quélet. Klobuk ima premera do 10 cm, je najprej polkrožen, nato se zravna, na temenu pa ostane široka grba, lahko je tudi čisto raven. Suh je svetleč, vlažen nekoliko lepljiv. Po površini ima vraščena radialna sivkasta in rumenkasta vlakna, precej debelo kožo lahko zlahka olupimo s klobuka. Lističi so najprej beli, nato postanejo sivkasti in z rumenim odtenkom.
So široki, ne tako gosti in pripeti na bet. Bet je do 6 cm visok, valjaste oblike in ukrivljen, proti vrhu tanjši. Je bele barve, vlaknat, gladek, starejši z rumenimi odtenki in v zgornjem delu nekoliko luskast. Meso je belo, pod kožico klobuka sivkasto, prijetnega vonja in okusa, po moki. Raste pod listavci in iglavci, najraje pod bori, skupinsko, pozno jeseni in v začetku zime. Pri nas je razmeroma pogosta, predvsem v Prekmurju. Goba je užitna, ena najboljših za vlaganje v kis pa tudi druge gobje jedi.
Najbolj ji je podobna strupena vretenasta kolobarnica (Tricholoma sejunctum) pa tudi pegasta kolobarnica (Tricholoma pardinum), ki je prav tako strupena. Zato je pri nabiranju potrebna pazljivost, če jih ne poznamo prav dobro; raje nabirajmo le tiste vrste, ki jih res dobro poznamo!
Rumeneča kolobarnica s kosmičastim klobukom FOTO: Ana Ivanovič
Ime ji je dal in jo uvrstil v rod kolobarnic leta 1872 francoski mikolog Lucien Quélet. Klobuk ima premera od 4 do 8 cm, najprej je stožčaste oblike, pozneje se razpre in splošči, na temenu pa nastane nizka grbica. Je sive do sivo rjave barve, na temenu temnejši. Površina je suha in kosmičasta, rob natrgan. Lističi so beli, gosti, s starostjo dobivajo na robovih citronasto rumenkaste lise, nikoli pa ne posivijo.
Klobuk zimske kolobarnice z radialnimi vlakni FOTO: Ana Ivanovič
Bet je do največ 8 cm visok in relativno tanek. Je valjaste oblike, vlaknat, bele barve in z rumenkastimi lisami. Meso je belo, pozneje z rumenimi lisami, vonj in okus ima po moki. Raste jeseni pod listavci in v mešanih gozdovih. Nabiram jo pod brezami precej pozno jeseni. Najbolj ji je podobna prstena kolobarnica (Tricholoma terreum), vendar ta ne rumeni, možna je zamenjava tudi z zimsko kolobarnico, obe sta užitni.
Goba je cela precej krhka, pri nabiranju je potrebna pazljivost, da je ne polomimo preveč. Je užitna, jaz jo vlagam v kis in vsi, ki so jo poskusili, so pohvalili okus, ki je precej sladkast. Pri nas ni najbolj poznana in tudi ne kulinarično cenjena.
Rumeneča kolobarnica je zelo krhka.
Je pa pri nas kulinarično zelo cenjena zimska kolobarnica (Tricoloma portentosum). Tudi to vrsto je v kolobarnice leta 1872 prenesel francoski mikolog Lucien Quélet. Klobuk ima premera do 10 cm, je najprej polkrožen, nato se zravna, na temenu pa ostane široka grba, lahko je tudi čisto raven. Suh je svetleč, vlažen nekoliko lepljiv. Po površini ima vraščena radialna sivkasta in rumenkasta vlakna, precej debelo kožo lahko zlahka olupimo s klobuka. Lističi so najprej beli, nato postanejo sivkasti in z rumenim odtenkom.
Lističi rumeneče kolobarnice sčasoma porumenijo. FOTO: Ana Ivanovič
So široki, ne tako gosti in pripeti na bet. Bet je do 6 cm visok, valjaste oblike in ukrivljen, proti vrhu tanjši. Je bele barve, vlaknat, gladek, starejši z rumenimi odtenki in v zgornjem delu nekoliko luskast. Meso je belo, pod kožico klobuka sivkasto, prijetnega vonja in okusa, po moki. Raste pod listavci in iglavci, najraje pod bori, skupinsko, pozno jeseni in v začetku zime. Pri nas je razmeroma pogosta, predvsem v Prekmurju. Goba je užitna, ena najboljših za vlaganje v kis pa tudi druge gobje jedi.
Zimska kolobarnica je užitna, a če je ne poznamo dobro, je zamenjava lahko strupena.
Najbolj ji je podobna strupena vretenasta kolobarnica (Tricholoma sejunctum) pa tudi pegasta kolobarnica (Tricholoma pardinum), ki je prav tako strupena. Zato je pri nabiranju potrebna pazljivost, če jih ne poznamo prav dobro; raje nabirajmo le tiste vrste, ki jih res dobro poznamo!
