TURISTIČNA TRIBUNA
Vitez naj bi umrl na stranišču
Le nekaj kilometrov od Postojnske jame kraški svet ponuja nepozabno doživetje v pravljičnem svetu vitezov; v 123 m visoki navpični steni je vklesan že več kot 800 let star neosvojljiv srednjeveški čudež.
Odpri galerijo
Predjamski grad Fotografije: Primož Hieng
Za največjim jamskim gradom na svetu, ki je vpisan celo v Guinnessovo knjigo rekordov, je preplet skrivnih rovov, od koder je na roparske pohode odhajal vitez Erazem Predjamski. V jami pod njim so svoje domovanje našli netopirji; na ogled je od maja do septembra. Lani si je Predjamski grad ogledalo skoraj 264.000 ljudi, letos pa naj bi ga obiskalo nekaj več kot 297.000 turistov.
Slikovito pripoveduje zgodbo časa, ko se je udobje moralo umikati varnosti in ko je žvenket orožja nemalokrat preglasil trubadursko pesem. Tako poseben in edinstven, da se uvršča v deseterico najbolj fascinantnih gradov na svetu, hkrati pa tako romantičen, da ga mnogi izberejo za svoj poročni obred.
Arheološke najdbe v votlini za Predjamskim gradom pričajo, da je človek tu živel že v kameni dobi, v vhodnem rovu, imenovanem Konjski hlev, so našli ostanke iz rimskih časov, v Imenskem rovu pa so na ogled podpisi iz 16. stoletja.
Grad stoji v skrajnem severozahodnem kotu Postojnske kotline. Ob predjamskem prelomu, kjer ponikne potok Lokva, se za navpično, 123 m visoko skalno steno odpira zamotano kraško podzemlje. Rovi potekajo v več nadstropjih, povezuje jih vrsta brezen. Celoten podzemski sistem je dolg okoli 6,5 km in deloma urejen za turistični ogled. Pred naravnim skalnim obokom visoko v steni stoji grad.
Prvič je bil omenjen leta 1274, ko so prvotni gotsko oblikovani grad Luegg sezidali oglejski patriarhi. Pod naravnim skalnim obokom visoko v steni so v velikanski duplini zgradili težko dostopen grad, ki ga je pozneje dozidala in preoblikovala družina Luegg, imenovana tudi vitezi Predjamski. Luegerji, kot so jih tudi imenovali, so bili deželnoknežji fevdniki in vitezi Predjamski. Erazem Predjamski se je pozneje pridružil kralju Matiji Korvinu, zaradi česar je tedanji avstrijski cesar ukazal tržaškemu glavarju baronu Gašperju Ravbarju, naj roparskega viteza Erazma pokori. Po dolgotrajnem obleganju Predjamskega gradu so Erazma leta 1484 s pomočjo zvijače ubili. Ker ga niso mogli premagati drugače, so podkupili enega izmed njegovih mož, da ga je izdal. Prižgal je svečo na oknu Erazmove sobe in to je vodilo tržaške strelce, ki so ga zasuli s kamnitimi kroglami. Ker so Erazma hoteli ubiti tudi kot zgodovinsko osebo, so naokrog raznesli zgodbo o roparskem vitezu, ki je umrl na stranišču. V resnici je bil tedaj grad zgolj v zgornjem predelu, imenovanem grad Jama ali Luegg, in sprednjega prizidka s straniščem tedaj še ni bilo. Nato je padel pod upravo Oberburgov in Purgstallov.
Leta 1567 je dal nadvojvoda Karel Predjamo v najem baronu Janezu Cobenzlu, ki je grad dvajset let pozneje odkupil. Že leta 1570 ga je dozidal in preuredil ter zgradil renesančno poslopje, stisnjeno ob navpično steno pod jamskim gradom. V takšni obliki se je obdržal do danes. Leta 1810 je Predjamo podedoval grof Mihael Coronini-Cronberg, od leta 1846 do konca druge svetovne vojne pa je bil last rodbine Windischgrätz. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem pa je bil urejen muzej, ki je odprt še danes. V njem sta prikazana srednjeveško življenje graščakov in arheološka zbirka s predmeti, ki so jih našli v predjamskih podzemnih sistemih in pričajo o navzočnosti človeka vse od neolitika. Razstavljeno je gradivo o lastnikih gradu, poleg tega še orožje, pohištvo in lovske trofeje.
Slikovito pripoveduje zgodbo časa, ko se je udobje moralo umikati varnosti in ko je žvenket orožja nemalokrat preglasil trubadursko pesem. Tako poseben in edinstven, da se uvršča v deseterico najbolj fascinantnih gradov na svetu, hkrati pa tako romantičen, da ga mnogi izberejo za svoj poročni obred.
Slikovit prikaz življenja v njem
Arheološke najdbe v votlini za Predjamskim gradom pričajo, da je človek tu živel že v kameni dobi, v vhodnem rovu, imenovanem Konjski hlev, so našli ostanke iz rimskih časov, v Imenskem rovu pa so na ogled podpisi iz 16. stoletja.
Grad stoji v skrajnem severozahodnem kotu Postojnske kotline. Ob predjamskem prelomu, kjer ponikne potok Lokva, se za navpično, 123 m visoko skalno steno odpira zamotano kraško podzemlje. Rovi potekajo v več nadstropjih, povezuje jih vrsta brezen. Celoten podzemski sistem je dolg okoli 6,5 km in deloma urejen za turistični ogled. Pred naravnim skalnim obokom visoko v steni stoji grad.
Prvič je bil omenjen leta 1274, ko so prvotni gotsko oblikovani grad Luegg sezidali oglejski patriarhi. Pod naravnim skalnim obokom visoko v steni so v velikanski duplini zgradili težko dostopen grad, ki ga je pozneje dozidala in preoblikovala družina Luegg, imenovana tudi vitezi Predjamski. Luegerji, kot so jih tudi imenovali, so bili deželnoknežji fevdniki in vitezi Predjamski. Erazem Predjamski se je pozneje pridružil kralju Matiji Korvinu, zaradi česar je tedanji avstrijski cesar ukazal tržaškemu glavarju baronu Gašperju Ravbarju, naj roparskega viteza Erazma pokori. Po dolgotrajnem obleganju Predjamskega gradu so Erazma leta 1484 s pomočjo zvijače ubili. Ker ga niso mogli premagati drugače, so podkupili enega izmed njegovih mož, da ga je izdal. Prižgal je svečo na oknu Erazmove sobe in to je vodilo tržaške strelce, ki so ga zasuli s kamnitimi kroglami. Ker so Erazma hoteli ubiti tudi kot zgodovinsko osebo, so naokrog raznesli zgodbo o roparskem vitezu, ki je umrl na stranišču. V resnici je bil tedaj grad zgolj v zgornjem predelu, imenovanem grad Jama ali Luegg, in sprednjega prizidka s straniščem tedaj še ni bilo. Nato je padel pod upravo Oberburgov in Purgstallov.
Obisk narašča.
Leta 1567 je dal nadvojvoda Karel Predjamo v najem baronu Janezu Cobenzlu, ki je grad dvajset let pozneje odkupil. Že leta 1570 ga je dozidal in preuredil ter zgradil renesančno poslopje, stisnjeno ob navpično steno pod jamskim gradom. V takšni obliki se je obdržal do danes. Leta 1810 je Predjamo podedoval grof Mihael Coronini-Cronberg, od leta 1846 do konca druge svetovne vojne pa je bil last rodbine Windischgrätz. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem pa je bil urejen muzej, ki je odprt še danes. V njem sta prikazana srednjeveško življenje graščakov in arheološka zbirka s predmeti, ki so jih našli v predjamskih podzemnih sistemih in pričajo o navzočnosti človeka vse od neolitika. Razstavljeno je gradivo o lastnikih gradu, poleg tega še orožje, pohištvo in lovske trofeje.
Vhod
