LJUBLJENČKI

Učinkovita zaščita pred zajedavci

Objavljeno 04. junij 2020 17.57 | Posodobljeno 04. junij 2020 17.57 | Piše: Katja Zdovc*

S toplejšim vremenom se začne sezona klopov, poveča pa se tudi število drugih zajedavcev, ki našim živalim povzročajo številne težave.

Bolhe so v okolju lahko prisotne vse leto in živali povzročajo hud srbež. Fotografiji: Guliver/Getty Images

Gliste in trakulje

Pri psih in mačkah so najpogostejši črevesni zajedavci gliste in trakulje. Gliste imajo valjasto obliko, medtem ko so trakulje in njeni odrivki bolj ploščati. Pri živalih povzročajo prebavne težave, zaprtost ali drisko, bruhanje in splošno oslabelost organizma, zato so nevarni predvsem za mladičke.
image
GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO Za pse in mačke, ki se veliko zadržujejo v gozdu in med visoko travo, je zaščita pred klopi še posebno pomembna.

Živali se lahko okužijo s prenosom iz okolja, najpogosteje prek iztrebkov drugih živali, razvojne oblike trakulj pa prenašajo tudi bolhe kot vmesni gostitelji, zato je ob zdravljenju bolhavosti priporočljivo preventivno poskrbeti tudi za odpravo notranjih parazitov, in obrnjeno.


Praživali

Med črevesne zajedavce spadajo tudi nekatere vrste praživali, kot sta giardia in isospora. Te v nasprotju z glistami in trakuljami niso vidne prostemu očesu, lahko pa povzročijo hude oblike prebavnih motenj, kot so krči in krvava driska. Do okužbe prav tako lahko pride iz okolja in predvsem prek iztrebkov drugih živali, zato je pomembno, da ima pes z njimi čim manj stika.


Srčna glista

V zadnjem času se pri psih tudi pri nas vse pogosteje pojavlja okužba s srčno glisto ali dirofilarioza. Bolezen je prisotna na mediteranskem območju, vse bolj tudi na Jadranu in slovenski obali, kjer so ugodne razmere za vrsto komarjev, ki so prenašalci.
Težave, ki jih povzročajo zajedavci, lahko z ustrezno zaščito pogosto uspešno preprečimo.


Klinični znaki nastopijo šele po nekaj mesecih in se kažejo kot hitrejša utrujenost in hujšanje, kašljanje in oteženo dihanje ter lahko vodijo tudi v odpoved srca, zato je še posebno pomembno, da se pred odhodom na morje posvetujete z veterinarjem o najprimernejši zaščiti za svojega ljubljenčka.


Bolhe

Če pri živali nenadoma opazimo močno srbečico in intenzivno praskanje ter pordelo ali vneto kožo brez dlak, lahko takoj pomislimo, da je prišlo do stika z bolhami. Hudo srbečico povzroči alergija na bolšjo slino ob ugrizu. Tudi če jih s prostim očesom na živali ne vidimo vedno, so bolhe in njihova jajčeca v okolju prisotni vse leto, med živalmi pa se prenašajo tudi s tesnim stikom. Še posebno pri mladih in zunanjih mačkah je ob hudem praskanju okrog ušes priporočljivo preveriti, ali imajo morebiti tudi ušesne garje.


Klopi

V gozdovih, visoki travi in grmovju pa v toplejših mesecih na naše ljubljenčke prežijo tudi klopi. Ti se prav tako kot pri ljudeh prisesajo na kožo živali, ob tem pa prenašajo kar več nalezljivih bolezni, kot so borelioza, anaplazmoza in babezioza, ki lahko pri psih povzročijo več resnih zdravstvenih težav. Klinični znaki, ki se pojavijo pri anaplazmozi, so apatija, neješčnost, šepanje, driska, povišana telesna temperatura, za potrditev diagnoze pa je potrebna podrobna preiskava krvi.
Izberite najprimernejšo
Izberite najprimernejšo
Za zaščito pred notranjimi in zunanjimi zajedavci in za zdravljenje parazitarnih okužb je na voljo veliko izdelkov. Za odpravo črevesnih zajedavcev pri psih se po navadi uporabljajo antiparazitiki v obliki tabletk (priporoča se vsaj nekajkrat na leto in še posebno pred cepljenjem), mladiči pa morajo biti razglisteni še pogosteje.
Bolh in klopov se lahko najbolj uspešno obranimo s preventivnimi sredstvi, ki delujejo kot repelenti ali učinkujejo ob stiku zajedavca s kožo gostiteljske živali. Najpogosteje se uporabljajo tablete, ampule ali zaščitne ovratnice, izbira sredstva je odvisna od želje lastnika, obvezno pa mora biti prilagojena vrsti in teži živali.


Na babeziozo lahko posumimo, če ima pes povišano temperaturo, blede ali rumene sluznice, rjav urin, je apatičen, neješč ter pohitreno diha. Pri blažji obliki bolezni se žival dobro odziva na zdravljenje, težji primeri pa se lahko končajo tudi s poginom, prav zato je žival pred odhodom v naravo nujno ustrezno zaščititi.

* Katja Zdovc je dr. vet. med.




Deli s prijatelji